L I P O V C I

Družinska kronika

 

  

 

Maribor, 2013.

 

Na naslovni sliki: spredaj od leve oče Ignac, Danica, mama Uršula, Milan, zadaj od leve Mirko, Nacek, Marica, Franček in Janko, pred drugo svetovno vojno pred domačijo na Podgradju.

 

Stari grb, opis stran 35.

 

 

Poreklo rodu Lipovcev iz Podgradja pri Ljutomeru

 

O davni preteklosti prebivalcev Prlekije in  o prvih prednikih naše družine Lipovec iz Podgradja pri Ljutomeru nimamo pisnih podatkov. Prvič se omenjajo naši predniki v matičnih knjigah Ljutomera leta 1688.

 

Po dosedaj znanih pisnih podatkih gospodarijo Lipovci na Podgradju pod Jeruzalemom pri Ljutomeru že 240 let: od leta 1775., ko se je naš praprapraded Joannes priženil na Podgradje na posestvo s prvotno hišno številko 11, od leta 1807., ko je naš prapraded kupil posestvo na Podgradju s prvotno hišno številko 12 in od leta 1811., ko je sedanje posestvo in našo rojstno domačijo na Podgradju s prvotno hišno številko 10 kupil naš praded Matjaž Lipovec. Na posestvo na Podgradju s prvotno hišno številko 9. se je leta 1901. priženil Tomaž Lipovec brat našega deda Ignaca Lipovca. Očitno so naše predniki bili dobri gospodarji saj so preko 200 let širili in dokupovali posest. Ni znano ali so Lipovci pred letom 1775. že gospodarili na Podgradju ali pa so tega leta šele prišli iz Cezanjevcev na Podgradje. V dokumentih, spominu ali ustnem izročilu tega podatka ne najdemo.  

 

Priimek Lipovec ocenjujejo v Sloveniji večinoma kot pravi slovenski priimek, ljudje verjamejo, da je priimek izpeljan iz imena drevesa lipe - lipovca. Lipa naj bi bila simbol slovenstva, lipov list smo imeli Slovenci do nedavnega tudi v državnem grbu. Vendar je priimek Lipovec - Lipovac znan v vseh balkanskih deželah že od davnine. Priimek je npr. znan tudi v Črni gori, v obliki Lipovac. Po prof. Milošu Lipovcu iz Cece Cetinjske v Črni gori so Črnogorci že v 15. stoletju, ko so Turki zasedli Črno goro, menjali svoje plemenske priimke npr. tudi v Lipovac, da jih Turki ne bi prepoznali po njihovih pravih priimkih in po njih ugotovili pripadnost plemenu.

 

Obstajajo tudi drugačna tolmačenja o nastanku priimka Lipovec. Priimek bi naj nastal iz imena Filip, nato Filipov in končno Filipovec. Hrvaško bosanski pisatelj Zlatko Tomičić v delu "Bosnom ponosnom" (Toronto, 1994.) piše, da je vladal leta 753. na Duvanjskom polju v Bosni hrvaški ban Budimir (v ljudskem izročilu »kralj« Budimir). Tu naj bi bila tudi vas Lipa, ki je dobila ime po veliki stari lipi, pod katero je sedel in delil pravdo ban Budimir. Najverjetneje bi morali tu na Duvanjskem polju v vasi Lipa v osmem stoletju iskati korenine našega priimka. 

 

Jeruzalem pri Ljutomeru, pod Jeruzalemom vasi Slamnjak in Podgradje

 

Prof. dr. Filip Lipovec iz Ljubljane, ki pa kljub enakemu priimku ni naš sorodnik, vsaj ne bližnji, je okoli leta 1971. raziskoval demografske ekonomske premike prebivalstva v preteklih stoletjih v nekaterih slovenskih pokrajinah. O naši družini Lipovec iz Podgradja je prof. Lipovec postavil tezo o izvoru družine, ki jo je izročil mojemu očetu Janku Lipovcu. Po tej tezi so prišli prvi Lipovci naši predniki v kraje pri Ljutomeru v začetku šestnajstega stoletja kot hajduki (bolj verjetno kot uskoki, moja pripomba). Družina naj bi prišla iz smeri Ljubljane, torej iz jugozahoda. Skupina naših prednikov, ki je prišla v ljutomerske kraje, naj bi bila del večje skupine Lipovcev (verjetno plemena Lipovcev). Ostali Lipovci iz iste skupine naj bi se na slovenskem ozemlju napotili v druge smeri, proti Gorenjski, Primorski in Dolenjski. Naše ljutomerske prednike naj bi usmerili v te kraje z odločbo kranjski in štajerski deželni stanovi po letu 1532. Prvi Lipovci naši predniki naj bi se naselili v štajerskih krajih od vasi Cezanjevci do Podgradja pod Jeruzalemom. Ker dr. Filip Lipovec predvideva, da so davni Lipovci - naši predniki prišli v slovenske kraje kot hajduki, najverjetneje pa kot uskoki, ta teorija pa se sklada z izročilom naših prednikov, moramo iskati davno poreklo naših prednikov pri prebežnikih pred Turki, imenovanimi tudi uskoki, iz  Hrvaške ali morda celo iz Bosne.

 

 

Uskoki na Slovenskem (po J.V.Valvazorju), XVI. st. 

 

 

 

V frančiškanskem samostanu v Sinju v Sinjski (Cetinski) krajini smo iskali podatke o selitvi prebegov iz Cetinske krajine v  slovenske kraje v XVI. st.

 

V starih zgodovinskih virih smo iskali poročila in zapise o prihodu večje skupine hrvaških (bosanskih) prebegov na slovensko ozemlje okoli leta 1530. V teh letih je veliko hrvaških in bosanskih družin bežalo pred Turki  v sosednje "krščanske" dežele, v avstrijsko (Gradiščanski Hrvati), v slovenski kranjski in štajerski deželi in čez morje v italijansko deželo (v Apuli, Abruzzi in Marche, današnji Moliški Hrvati). Eno od večjih zbirališč hrvaških oz. bosanskih prebegov je bilo na današnjem slovenskem ozemlju v Metliki. Tu, v Metliki verjetno začne slovenski del zgodbe naših prednikov Lipovcev. 

 

  

 

Od kod so prišli naši daljni predniki?

 

V začetku mojega brskanja po zgodovinskih arhivih me je prof. dr. Mate Šimundić iz Lovreča (Dalmacija), profesor na Pedagoški Akademiji v Mariboru opozoril na staro malo znano hrvaško ljudsko pesem o banu Ivanu Šimuniću (Pisma o banu Ivanu Šimuniću) iz Cetinske (Sinjske) krajine v Dalmaciji. Navedeno ljudsko pesem je zapisal mariborski zdravnik hrvaškega rodu dr. Rado Žic leta 1961. v Sinju, objavil pa jo je leta 1990. prof. dr. Mate Šimundić s komentarjem v slovenskem zgodovinskem časopisu. Pozneje je to pesem ali komentarje o tej pesmi objavilo še nekaj slovenskih časopisov med njimi tudi avtor te kronike.

 

 

Mestece Trilj ob reki Cetini v Cetinski krajini

 

Pesem opeva prihod večje skupine hrvaških prebegov iz Cetinske (Sinjske) krajine leta 1532. v slovenske kraje Ptuj, Ormož in Borl  vse do hriba Jeruzalema nad današnjima vasema - Slamnjak in Podgradje pri Ljutomeru. Ker so v pesmi ohranjeni tudi priimki nekaterih udeležencev tega pohoda hrvaških prebegov v naše kraje, priimki pa so enaki priimkom naših vaških  sosedov in sorodnikov, sem prepričan, da ta narodna pesem opeva prihod prav naših prednikov in prednikov sosedov v te kraje. Pohod prebegov, ki ga opeva navedena ljudska pesem, je začel po pesmi v dalmatinskem mestecu Trilju. V okolici tega dalmatinskega mesteca v naselju Vedrine sem našel v popisu priimkov Hrvaške sedemnajst prebivalcev  s priimkom Lipovac. Proučil sem mnoge slovenske in hrvaške  zgodovinske vire o prihodu hrvaških prebegov v slovenske kraje okoli leta 1530. in pozneje. Prepričal sem se, da navedena narodna pesem zanesljivo opeva resnični dogodek in da je prav ta narodna pesem, ki se je prenašala iz roda v rod, ustno poročilo in pripoved o prihodu naših prednikov Lipovcev davnega leta 1532. v naše kraje.

 

 

Izvir reke Cetine

 

"Pesem je sestavljena iz 261 verzov v desetercu. Zaradi tega spada med srednje dolge epske pesmi, kakršnih je mnogo. V osnovi se junaške narodne pesmi ne rimajo, toda rim se ne izogibajo za vsako ceno, niti zunaj niti znotraj verza, zlasti še, kadar se nam sama ponudi ob petju. Pesniki v  pesmi rimo rabijo tudi zaradi razbijanja enoličnosti in za doseganje večjega izraznega vtisa, ne nazadnje pa tudi zaradi umetniškega učinka (po dr. Šimundiću)".

 

"V Cetinski (Sinjski) krajini je junaška pesem še živa, še lahko slišimo gusle. Pred stoletji je v tej pokrajini ljudska pesem naravnost cvetela. Malo je verjetno, da je kakšen, še posebej pomemben dogodek ostal neopet. Tako se je vse važnejše ohranjalo iz roda v rod za prihodnost (po dr. Šimundiću)".

 

 

Cerkev Sv. Spasa pri izviru reke Cetine, IX. st.

 

V prvem delu pesem opisuje tri mesece dolgo potovanje večje skupine pribežnikov Hrvatov Cetinske (Sinjske) krajine pod vodstvom bana Ivana Šimunića iz Trilja, kjer so se udeleženci pohoda zbirali. Iz besedila pesmi lahko sklepamo, da se je potovanje dogajalo po krbavski bitki (bitka na Krbavskem polju), torej po letu 1493. Prebivalci Cetinske (Sinjske) krajine naj bi se odpravili proti današnjim slovenskim krajem na dvakratno povabilo cesarskega urada, ki naj bi tudi podprl z denarjem ta pohod, verjetno po letu 1530. Zgodovinski viri poročajo, da so deželni stanovi z obljubami, darili in z denarjem vabili prebivalstvo s Turki zasedenih pokrajin. Obljub pozneje večinoma niso izpolnili (Josip Mal, Uskoćke seobe, Ljubljana, 1924.).

 

Zanimivo je, da pesem trdi, da so prišli prebivalci iz Cetinske krajine na dvakratno povabilo samega cesarja. V delu V. Klaića, Povijest Hrvata, Zagreb, 1971., najdemo podatek, ki potrjuje trditev, da so izseljevanje res organizirali: "Leta 1535. hrvaški sabor v Topuskom zahteva od kralja Ferdinanda, da prepreči organizirano preseljevanje hrvaških kmetov na Kranjsko in Štajersko in naj organizira obrambo Hrvaške".

 

 

Vas Podgradje (Podgrađe) v Poljicah (Cetinska krajina), pogled z Zadvarja, spodaj reka Cetina, obdelana »poljica«, v ozadju gorovje Mosor

 

Pesem pove, da je bilo moških udeležencev tega pohoda, ki so bili dobro oboroženi, okoli petsto, s seboj so vodili starše, žene, dekleta in otroke. Lahko torej sklepamo, da je bilo udeležencev tega pohoda čez tisoč, mogoče dva tisoč ali več.

 

 

Guslar iz Cetinske krajine, pevec narodnih pesmi

 

Vas Podgradje v Poljicah, Cetinska krajina, stara hiša, 16. st.

 

 

Vas Podgradje v Poljicah, Cetinska krajina, stara hiša, 16. st.

 

Potovanje so začeli najverjetneje v naselju Podgradje (Podgrađe) v Poljicah (imenovane tudi Poljička kneževina, Poljička republika) nad Omišem, blizu Zadvarja, pridruževali so se jim po poti proti izviru reke Cetine prebivalci poljiških vasi, v naselju Trilju so se zbrali in krenili preko Like in Karlovca do Metlike na Dolenskem, saj tu čez vodi naravna pot do slovenske dežele. V Metliki naj bi si odpočili, nato pohod nadaljevali proti Ptuju. Pesem nam ne pojasni, zakaj so naredili tako velik ovinek, saj proti Ptuju vodi krajša pot preko Zagreba. Očitno njihov prvotni cilj ni bil Ptuj ampak Metlika. Pesem opisuje dobro organiziran pohod, ki je bil vnaprej dogovorjen in z denarjem kranjskih in štajerskih deželnih stanov podprt (Sam cesar Ferdinand je v podporo Uskokom nakazal 1000 goldinarjev - Zgodovina Slovencev, Josip Gruden). Pod vodstvom bana Šimunića, verjetno poljiškega vaškega kneza,  in organizirana po vojaško je bila smer pohoda prav gotovo v naprej točno določena. Vzrok ovinka bi bila lahko dva, ali so zaradi nevarnosti turškega napada ubrali daljšo, a varnejšo pot, ali pa so deželni stanovi šele po prihodu prebežnikov v Metliko le te preusmerili na Štajersko, da bi poselili zaradi kuge in drugih nesreč opustelo zemljo in domove ter pridobili sposobne vojake za borbo s Turki. Iz pesmi zvemo, da so vsi udeleženci pohoda prišli na cilj in se naselili na zemlji med Ptujem, Borlom in Ormožem do hriba Jeruzalema nad Ljutomerom.

 

 

Vas Slime v Poljicah (Cetinska krajina), pogled z Zadvarja, spodaj reka Cetina, v ozadju gorovje Mosor

 

Podgradje v Poljicah, Cetinska krajina, stara hiša, 16. st.

 

 

Podgradje v Poljicah, Cetinska krajina, stara hiša, 16. st.

Pesem opisuje deželo med Ptujem in Jeruzalemom kot pusto. Zgodovinarji poročajo, da so bile slovenske dežele dejansko puste. Vzroki puščobe so bili na koncu 15. in v začetku 16. stoletja epidemije kuge, turški vpadi, klimatske spremembe, izčrpanje obdelovalnih površin, spremembe cen poljskih pridelkov. Ljutomer in okolico so takrat že močno ogrožali Turki kar sto let. Število pobitih in odpeljanih gre v tisoče in včasih celo v deset tisoče. Po oceni deželnih stanov so Turki do leta 1508. pobili ali odpeljali iz slovenskih dežel v suženjstvo do 200.000 ljudi. V 14. stoletju je bila pustota na Slovenskem povprečno 35%, na Dravskem polju do 80%, na Ptujskem polju do 60%. Zaradi številnih vojn in turških vpadov v drugi polovici 15. in v začetku 16. stoletja so močno opustela območja vzhodne in južne Štajerske. Cele vasi so bile prazne. Že od sedemdesetih let 15. stoletja so si zemljiški gospodje pri vnovičnih naselitvah opustelih kmetij pomagali z begunci pred Turki iz Bosne in Hrvaške. Za vojsko sposobni možje - uskoki so služili kot konjeniki ali pešci in dobivali primerno plačo. Vsaka vas je imela svojega kneza ali vojvodo, kar je bila sicer navada v Poljicah oz. Cetinski krajini. Sprva je bilo naseljevanje uskokov v glavnem stihijsko, od tretjega in četrtega desetletja 16. stoletja pa organizirano.

 

 

Izbira Velikega kneza v Poljicah (Poljička kneževina, Poljička republika)

 

Pesem pravi da so hrvaški prebegi obnovili grad Borl. V zgodovinskih virih iz leta 1542. zasledimo, da so grad Borl šteli za hudo poškodovanega, potlej so ga spet obnovili. Na ohranjeni stekleni čaši potomcev Szekelyja ogrskega vojaškega poveljnika je zapisano: "Matija kralj ogrski v večen spomin na leta 1481. porušen grad Borl".

 

Zanimivo je spremljati smer pohoda hrvaških prebežnikov iz leta 1532. med katerimi so zagotovo bili naši predniki Lipovci, po današnjem zemljevidu Slovenije od Metlike do krajev pod Jeruzalemom. Kot da bi hoteli naši predniki zapustiti jasno sled svojega potovanje je ob poti vsaj šestnajst toponimov, ki spominjajo na priimek Lipovec: Lipovci, Lipovec, Lipovac itd.

 

 

Metlika na Dolenjskem, zbirališče prebežnikov - uskokov iz Hrvaške in Bosne

 

Iz pesmi izvemo, da so novi prebivalci takoj po prihodu začeli obdelovati zemljo, orali opustela polja, sadili sadno drevje in trto, gojili živino. Nekateri so se vrnili domov v Cetinsko krajino. Ni manjkalo tudi turških pozivov, naj se vrnejo nazaj v turško deželo (Zgodovina Slovencev, Josip Gruden). Večina prebežnikov je za vedno ostala v naših krajih. Pesem pravi: dokler so bili še živi prvi priseljenci, so se obiskovali s sorodniki iz starih krajev, novorojeni pa se niso več poznali in so pozabili na domače Cetinske kraje, verjetno Poljica. V novih krajih niso odložili orožja, novo domovino Štajersko so branili pred Turki, saj je to zahteval sam cesar.

 

Selitve tolikšnega števila pregnancev iz hrvaške Dalmacije in Bosne in njihovi prihodi v našo deželo so bili v takratnih deželnih arhivih bogato opisani, žal pa niso še vsi ohranjeni arhivi raziskani. Upamo lahko, da bomo o pohodu Hrvatov iz Cetinske krajine v kraje okoli Ljutomera okoli leta 1532. nekega dne zvedeli več. Nekateri stari dokumenti so bili uničeni v požarih gradov okoli Ljutomera. Zato se bomo še dolgo opirali na ljudsko in družinsko izročilo. Marsikje na Štajerskem ljudje še danes pripovedujejo, da so njihovi predniki prišli od daleč, iz Dalmacije, Like ali Bosne, kar pogosto potrjujejo tudi njihovi priimki.

 

 

Zapuščene hiše v Poljicah (Cetinska krajina) danes obnavljajo

 

Delo "Zgodovina Slovencev", Josip Gruden, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979. navaja: "V slovenskih deželah se je v 16. stoletju pojavila druga skupina svobodnega prebivalstva v zvezi z obrambo proti Turkom. Sestavljali so jo uskoki - begunci pred Turki iz balkanskih pokrajin. Prvi val teh beguncev v slovenske dežele se je pojavil že sredi 15. stoletja. Vendar so se naseljevali vse do prvih desetletij 16. stoletja kot navadni podložniki na podložniških kmetijah, ki so bile ob turških napadih opustele. Zlasti veliko se jih je naselilo že okoli leta 1500. v okolici Postojne, veliko pa so prihajali tudi v severno Istro. Drugače se je rešilo vprašanje, kako naseliti velike skupine beguncev, ki so začeli prihajati na hrvaško in preko njega na slovensko ozemlje od leta 1530. dalje. To so bile velike skupine živinorejskega prebivalstva pod svojimi domačimi poglavarji. Sprva so jih nameravali naseliti na pustih kmetijah ob hrvaški meji. Šest let naj bi bili prosti vseh dajatev in bremen, imeli pa so še posebne privilegije glede pašnikov, kjer so smeli imeti svojo živino. Po šestih letih pa so imeli enake dolžnosti kot drugi podložniki. Po potrebi pa bi jih deželni knez lahko jemal v svojo vojsko. Temu pa so se upirali zemljiški gospodje in tudi sami uskoki. Ti so namreč hoteli biti naseljeni skupaj in so zahtevali stalne, ne le začasne pravice. Med tem pogajanjem, ki je trajalo nekaj let, so se s svojimi čredami premikali od Metlike do Krasa, med uskoki in domačimi kmeti pa so se zaradi paše pogosto vneli ostri spori.

 

 

Ptuj v Sloveniji ena od postaj prebežnikov - uskokov

 

Nekateri uskoki so se po svoji stari navadi preživljali tudi z ropi. "Če koga - uskoka - zasačijo, ga vržejo v ječo, naj si bo posvetni ali duhovni, pop ali kaludjer", piše še leta 1689. Valvazor. Prihajalo je do razprtij z domačim prebivalstvom. V Žumbergu so uskoke kmetje celo napadli in skušali s silo prepoditi. Res pa je tudi, da so uskoki in njihove družine v naši deželi pogosto životarili in celo hudo stradali zaradi neizpolnjenih obljub deželnih stanov in sta uskokom kraja in rop pogosto bila edini način preživetja. Na roparske pohode so uskoki hodili celo v Bosno, ki je takrat bila pod Turki. Baje so na Turško prodajali celo ugrabljene slovenske otroke. Nazadnje je uskoke cesar Ferdinand po letu 1535. z odlokom naselil v Žumbergu in Marindolu. Povsem verjetno je, da je takrat del plemena Lipovac iz Cetinske Krajine ustanovil in naselil znano uskoško naselje Lipovac, vzhodno od Žumberga, ki je takrat še spadal pod Kranjsko. Posamezne skupine uskokov so bile naseljene še v okolici Ptuja in Maribora.

V »Zgodovini trga in sreza Ljutomer« (Franc Kovačić, Maribor, 1926.) beremo: "Pod mučnim vtisom turškega napada na ljutomersko okolico so štajerski, koroški in kranjski deželni stanovi sklenili, da se morajo ob mejah postaviti straže pešcev in konjenikov. Tako so naši kraji dobili vojaške posadke, ki so ljudem delale silne nadlege. Leta 1532. je bilo celo Mursko polje taborišče". Ta letnica prihoda vojaških posadk in lokacija taborišča na Murskem polju se v celoti skladata z opisanim prihodom prebivalcev Cetinske krajine v narodni pesmi.

 

 

Grad Borl, ena od postaj ob prihodu rodu Lipovec na Slovensko

 

V delu "Zgodovina slovenskega naroda", J. Gruden leta 1910. piše: "Hrvaškemu plemiču Ivanu Kobašiću so deželni stanovi odobrili na shodu leta 1531. da lahko najame 300 uskokov za tri mesece v svojo službo kot "martoloze", to je oborožene stražarje. Toda komaj so bili ti prebežniki preskrbljeni, že so prišli iz Cetinske pokrajine novi. In zdaj je sledila četa za četo. Kranjski deželni glavar Ivan Kacijanar je mogel komaj sproti poročati cesarju Ferdinandu o teh priseljevanjih, vendar so mu dobro došli, ker jih je hotel uporabiti v vojaške namene. Dne 23. junija 1531. leta je Kacijanar poročal, da se je četi, o kateri je dva dni prej poročal, zopet pridružilo čez 1.000 uskokov z ženami, otroci in vsem svojim imetjem. Živine, ki so jo s seboj prignali, je bilo 15.000 glav. Zato nujno prosi, da jim dodelijo zemljišča".

 

Ni dvoma da citirana hrvaška narodna pesem in pismo Ivana Kacijanarja iz leta 1531. obravnavata isto skupino uskokov iz Cetinske krajine. Poveljnik obrambe na slavonski meji ptujski grof Herberstein, lastnik več gradov, med njimi tudi ptujskega in gradu Hrastovec pri Lenartu, pozneje lastnik Veržeja, je večkrat pripeljal iz turških dežel večje število uskokov. Zapisano je, da je leta 1597. pripeljal 117 ljudi in 500 glav živine, istega leta še 1700 uskokov, leta 1598. ponovno 500 uskokov, jeseni istega leta 1000 družin. Leta 1599. je grof pripeljal še 1200 ljudi s 3.000 glavami živine. Ban Drašković (lastnik Dolnjega ljutomerskega gradu) pa je skrbel  za prehrano in namestitev uskokov (po Josipu Malu, Uskočke seobe, Ljubljana, 1920.).

 

    

Poljica (Poljička kneževina, Poljička republika) verjetna pradomovina rodu Lipovec

 

V Veržeju ob Muri, poroča Franc Kovačić,  se je leta 1552. naselil neki Ivan Margetić s svojimi prebegi (uskoki) in nakupil več zemljišč. Takratni zgodovinski viri imajo verženskega Margetića za Srba (Račana), kar je malo verjetno. Družina Margetić (tudi Margitić) je bila nekoč ugledna hrvaška družina, okoli leta 1600. omenjajo zgodovinski viri v Senju uskoškega vojvodo Marka Margitića. Verženski Margetić, pripadnik istih Margetićev ali Margitićev, se je baje redno udeleževal malih bojev ob varaždinski meji na čelu pešcev in konjenikov. Ivan Margetić, ki so ga na Hrvaškem imeli za vojvodo uskokov, je poveljeval 49. konjenikom, Plavec Margetić v Topolovcu pa 53. konjenikom (predavanje G. Majcena, 1904.).

Sedež plemiških lastnikov posestev in vasi - hrvaških in štajerskih plemiških družin na današnjem ljutomerskem področju je v 16. stoletju bil na gradu Oberlutenberg (v ljudskem jeziku Dolnji ljutomerski grad) nad vasjo Podgradje. Obe imeni Dolnji grad in Podgradje verjetno nista slovenski, sicer bi se morali imenovati Spodnji grad in Podgrad, imeni sta verjetno hrvaškega izvora.

 

V Poljicah v Dalmaciji nasproti naselja Zadvarja preko reke Cetine ležita sosednji vasi Slime in Podgradje (Podgrađe). Sklepamo lahko, da so prebegi iz Poljic imenovali svoji novi vasi v Sloveniji prav po vaseh, iz katerih so prišli.   Pozneje se je sedež plemiških družin preselil na grad Branek, bližje Ljutomeru. V ljudskem imenu so prebivalci imenovali grad Branek Gornji grad. Dolnji grad se omenja kot važna obrambna trdnjava v času napadov Turkov. Zato nas ne preseneča velika koncentracija priimkov vaščanov še danes na -č (-ć) okoli Dolnjega gradu. Ti priimki imajo zagotovo poreklo v priimkih hrvaških prebegov. V širši okolici Ljutomera omenjajo kronike preko dvajset strelskih dvorov še od 12. stoletja dalje, brez dvoma je bila njihova vloga tudi v času turških vpadov velika. Strelski dvori so bile dobro utrjene lesene utrdbe s strelnimi linami, z jarki zavarovane. V te utrdbe so se vaščani zatekali ob času nevarnosti in se iz njih branili.

 

 

Grof Janko Drašković

 

Zaradi turške nevarnosti so verjetno v strelskih dvorcih in okolici štajerski in hrvaški plemići Zrinjski, Alapići in Draškovići - lastniki Dolnjega gradu (Oberlutenberg) naselili hrvaške prebege (uskoke). Po strelnem dvoru je dobila ime Stročja vas pri Ljutomeru (nekoč Strelčja vas).  Grofje Draškovići, ki so nasledili Dolnji grad koncem 16. stoletja in so v svojem nazivu nosili tudi naslov "ljutomerski", izvirajo iz dalmatinskih krajev (Knin), ki so jih zasedli Turki. Po poreklu so Draškovići iz Poljic - Poljičke kneževine.  Na svojo posest v naših krajih so najverjetneje vabili in vodili svoje hrvaške podložnike.

 

V zgodovini Ljutomera (Kovačić) beremo: "Ko se je Nikolaj Zrinjski leta 1645. poročil na Branek, so Ljutomerčani morali tja poslati 500 jezdecev. Leta 1652. je Nikolaj Zrinjski zasedel in si prilastil devet vasi, ki so spadale k graščini Dolnji ljutomerski grad. Dal je požgati tudi žito. Hajduki in husarji Zrinjskega so silili vaščane na raboto. V velikem sporu leta 1672. je Zrinjski Dolnjemu gradu grozil s 400 jezdeci." Jezdeci prav gotovo niso bili domačini, domačih takrat še niso novačili v konjenico. "Naši ljudje takrat še naj ne bi bili primerni za konjenico" piše Sergej Vrišer v delu Finfarji, Maribor, 2001. V obnovljene strelske dvore v Strelčji vasi (staro ime za Stročjo vas) so se naselili uskoki, v zvezi s strelskimi dvori in posadkami v njih bi lahko bili stročki kmetje svobodnjaki, "Femberski", ki so bili na stavbnih parcelah 18/2, 20, 25, 29. Eden od solastnikov dolnjegrajske graščine Janez Krištof Rindscheit (po njem je dobila ime Rinčetova graba blizu Dolnjega gradu) se je leta 1566. v Vojni Krajini odlikoval s slovenskimi strelci, leta 1573. je bil poveljnik nad 300 slovenskimi strelci. Dne 21. aprila 1697. leta je neki na Cvenu služeč hajduk barona Schoffmanna Matija Horvatić do krvi pretepel hajduka Ivana Horvata, uslužbenca Ratkaja, solastnika Dolnjega gradu...

 

 

Južna meja Poljic na izlivu reke Cetine v Jadransko morje pri Omišu. Kip poljiške heroine Mile Gojsalić, ki je leta 1530. žrtvovala življenje za svobodo Poljic, delo kiparja Ivana Meštrovića.

 

Rojstna hiša heroine Mile Gojsalić v vasi Kostanje, Poljica

 

 

Rojstna vas heroine Mile Gojsalić Kostanje, Poljica

Dogodki, ko je po izročilu dekle iz Poljic Mila Gojsalić leta 1530. ponoči zažgalo skladišče smodnika v turškem taboru v Podgracu, ubila turškega poveljnika Ahmed-pašo, mnogo turških častnikov in vojakov in s tem prispevala k zmagi Poljičanov nad Turki, časovno sovpadajo s selitvijo Poljičanov in so mogoče bili eden od vzrokov odhoda večje skupine Poljičanov proti Sloveniji. Mila Gojsalić je bila rojena v vasi Kostanje pri Podgradju (Podgrađu).  

 

Še danes kažejo ohranjena rodbinska imena mnogih prebivalcev okoli Ptuja, Ormoža in Ljutomera na prvotno domovino uskokov. Tako imamo na stotine priimkov Horvat, Hrovat, Hrovatin (Hrvat) ali Bezjak (ime za Hrvate), Šmigoc (= uskok), Skok, Lah (Vlah - prvotno prebivalstvo Balkana, Morlak), Vlašič, Ulah, Vajda (vojvoda), Šokač, Krištovič, Markovič, Milošič, Miloševič, Smuk, Turk, Serbak, Srbik  itd. Uskoki (Vlahi) so zapustili sledove tudi v imenih naših krajev: Skoke, Lahonci, Lahonščak, Lahovna, Laško, Lašla vas, Lahovnik itd. Nekateri prebegi so imenovali nova naselja tudi po svojih rodnih vaseh, taki imeni  sta dobili najverjetneje tudi naši vasi pri Ljutomeru Podgradje in Slamnjak (vas na slemenu - Slime)). Mnogi priimki, ki jih hrvaška narodna pesem navaja, so se ohranili v naših vaseh do danes. Prleški Štampari prav gotovo ne vedo, da njihov rod izhaja od treh bratov štamparov (tiskarjev) Luke, Ive in Mikule iz Kosinja v Liki, ki so po navedeni pesmi bili tiskarji v prvi hrvaški tiskarni v Kosinju. Štampari bi naj preselili tiskarno iz Kosinja pred Turki v Sinj in tam pretopili svinčene črke v svinčene krogle za puške. V tiskarni v Kosinju so baje leta 1483. tiskali prvo hrvaško tiskano knjigo - glagolski Misal. Iz poklica tiskar - štampar je nastal današnji priimek Štampar.

 

 

Nagrobni spomeniki - stečki v Cista Provo ob reki Cetini, XIV. st.

Mnogi priimki cetinskih uskokov so se ohranili do danes na Kostelskem - okoli Kostela na Dolenjskem. Mag. Stanislav Južnič v delu »Kostelski priimki v preteklosti« našteva ohranjene priimke: Butina, Žmauc, Jakšič, Majetič, Zdravič, Klarič, Nunčič in druge. Prebivalci Kostelskega govorijo svojevrstno kostelsko narečje, na katero so delno vplivali hrvaški uskoki v 16. stoletju.

 

Prleški rojak psiholog dr. Anton Trstenjak je v svojem delu "Svet med Muro in Dravo", Maribor, 1968. napisal: "Prebivalstvo Prlekije ni homogeno, npr. na Murskem polju je prebivalstvo tu in tam infiltrirano s potomci nekdanjih krucov in uskokov (Veržej), na Ptujskem polju pa s potomci turških prebegov in uskokov v 16. stoletju".

 

 

Kostel v času J.V. Valvazorja, XVI. st., zaklonišče prebegov na Dolenskem

 

  Kostel danes

Kulinarika Poljic

 

 

Kulinarika Poljic - soparnik, pogača z zelenjavo - blitvo

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kulinarika Poljic - priprava jedi »jagnjetina izpod peke«

 

Kulinarika Poljic, pečena jagnjetina

 

 

Tipična kuhinja v Cetinski krajini, odprto ognjišče

 

Turistična plošča v Zadvarju v Dalmaciji

 

Kar trije toponimi iz starega hrvaškega kraja so se našli ob rojstni vasi družine Lipovec v Sloveniji: Podgrađe (Hrvaška), Podgradje (Slovenija), Slime (Hrvaška), Slamnjak (od slovensko sleme, hrvaško slime, Slovenija), Zadvarje (od besede dvare, dveri, ime trdnjave Dvare, za trdnjavo, Hrvaška), Železne dveri (hrib nad Podgradjem, Slovenija), Rajske dveri nad Zadvarjem.

 

 Grb občine Zadvarje - dveri (vrata)

 

Bocanje križa, tetoviranje žena v Poljicah

 

 

Rajske dveri, Rafting na Cetini, Zadvarje, Poljica

Pesem o banu Ivanu Šimuniću (okoli leta 1533.) - prevod

 

  Poljičani

 

1.Ko naši porazijo Turke,                              2. na pot naj ne jemlje otrok.                             

Skender bega pašo bosanskega,                       Naselili  se bodo v njegova mesta,

nasilneža, zlobnega in pokvarjenega,              Borl in Ormož ob reki Dravi            

piše cesar dunajski belo pismo,                        in k temu v prelepi Jeruzalem                     

v roke Ivana Šimunića,                                    in na celo polje okoli Ptuja,                                  

presvetlega bana Krajine.                                ravno polje, daleč znano.

V pismu mu joče kot oče,                                 Vsega tega bodo gospodarji.

kakšne mu žalosti in sitnosti

stalno počenjajo siloviti Turki,                        Ko ban prečita to pismo,

ki prihajajo iz zemlje Ogrske                           zbere okoli sebe vse častnike svoje

v prelepo Štajersko deželo.                               in zapove naj se pripravijo,                      

Prosi ga kot svojega sina,                                da zberejo primerno vojsko,

da mu pride v pomoč veliko,                            ker bodo dolgo potovali

v obrambo križa in keliha                                in se bodo na poti s Turki bojevali.

pred polmesecem ptrekletim.

Če mu pride v pomoč,                                      Kapetani so poslali glasnike        

mu bo podaril zemljo in mesta,                       naj okoli Sinja vabijo vojake.

lepe vasi in trdne trge,                                     Hitri mladeniči so jim poročali:

obdaril ga bo s srebrom in zlatom,                 "O junaki iz Sinjske Krajine,

poslal mu bo tudi svoje vojake,                       ki znate streljati s puškami,

pomagal mu bo, kjerkoli bo lahko.                 izberite najhitrejšega konja,

                                                                          puško šarko - ki nam je oče in mati,

Ko je ban prebral pismo,                                 dolgo sulico in bridko sabljo,

je cesarju odgovoril naslednje:                        buzdovan in dve pištoli,

"Presvetli cesar, močni gospodar,                   v torbe pravega svinca,

ne rabim ne zemlje ne mest,                             in baškote kruha nesoljenega

velikega bogastva in zlatega nakita,                in velik meh vina.

imam vsega tega tu dovolj,                              Odpeljite vso svojo družino,

vsega bogastva imam še preveč".                     vse starce in otroke male,

Ko je cesar prebral pismo,                                Ker Hrvat, od kar obstaja,

je postal zelo žalosten.                                      ne zapušča stare in nemočne,

Ponovno je prosil bana                                    ampak jih hrani in od zla brani.

in mu sporočil hude težave:                             Z oženjenimi naj gredo zveste ljube,

da je postala njegova zemlja pusta,                 a z mladeniči dekleta zaročenke,

naj pripelje petsto mladeničev,                        vse po vrsti dekleta, lepotice".

vse mlade, nobenih starcev,

3.Razdeli ban častnikom denar,                     4. in za seboj dvignili mostove,                         

ki ga je poslal  dunajski cesar.                           jih dvignili, vrata zaprli.

Častniki ga izročijo kapitanom,                     

ti stotnikom in desetarjem,                                 Ban Šimunić je poslal glasnike

da ga vsega razdelijo med vojake.                      z belim pismom za ptujsko gospodo.

Ne mine niti štirinajst dni,                                 Ko je gospodar prebral pismo,

a vojska se je že zbrala,                                       so odprli mestna vrata

zbrala in utaborila                                              in znova spustili mostove,

pod Triljem, mestom na Cetini.                         prišli so pred junake s kruhom,

                                                                            z belim kruhom in vrčem piva.

Iskri konji in hrabri junaki,                              A Sinjani vsega vajeni,

z njimi žene in prelepa dekleta.                         so jedli kruh, piva niso pili,

Dedi in babice sedejo spredaj,                           zanj niso nikoli slišali.

za njimi so drobni vnuki,                                   Glavna pijača jim je bilo vino,

majhni otroci materam na prsih,                       in žganje od priložnosti do priložnosti,

ob njih junaki konjeniki,                                   posebno, ko je voda mrzla.

dekleta in poročene žene.                                   Šimunića so lepo obdarili

Vsak jaha iskrega vranca.                                 in mu predali ključe mesta.

Nikogar ni brez orožja,                                      Tudi on povrne dar z darom:

vsi, ki ga lahko nosijo.                                        puško šarko, damaščanko sabljo

Žene nosijo za pasom nože,                                in obleko vezeno z zlatom,

ob njih svetle samokrese.                                    ki jo Sinjani nosijo ob praznikih.

Vsak mož nosi dolgo puško,                               Ob tem so bili lepo pogoščeni.

dve pištoli ima za pasom,

ob boku bridka sablja,                                        Iz Ptuja pridejo gospe

v roki vihti buzdovan,                                          in se čudijo brkatim junakom.

konjeniki mahajo z dolgimi sulicami.                krepkim mladeničem iz neznanega kraja.

                                                                              A dekleta so mamila poglede                                    

Ko ban izda povelje,                                             prav vse ptujske gospode.

se raztegne pripravljena kolona                          Prišel je čas za slovo,

in se poda proti severnemu kraju.                       vsak je krenil na svojo stran.

Tri mesece so potovali,                                        Hitro so se tu dogovorili,

od Karlovca do travnikov Metlike.                      kam bo kdo krenil.

Ko se malo odpočijejo,                                         Razdelili so se na tri skupine.

in napolnijo svoje torbe,

se odločijo nadaljevati pot.                                  Ko so prišli do gradu Borl na Dravi,

Nadaljujejo naprej od Metlike                             so ga takoj zasedli.

in se napotijo proti Ptuju.                                    Celi grad so skladno obnovili

Pred mestom jih je pričakala vojska,                   in postavili nanj topove.

mala vojska ptujskih gospodarjev.                       Premajhen prostor za vso množico,

Ko je ta vojska zagledala,                                     zato niso ostali na njem,

kdo se približuje mestu Ptuju,                              večina je zgradila hiše

je naenkrat onemela.                                            po njegovi bližnji okolici.

Sami junaki vitezom podobni,

vsi oboroženi s puško in dolgo sulico,                 Drugi del k hribu Jeruzalemu,

pokriti s pokrivali od divjih zveri,                        proti njemu so hitro potovali,

zlate plošče na junaških prsih,                            tu so vse žene in otroci ostali,

žene oborožene enako kot možje.                        a možje so začeli graditi.

Ko so si fantje malo opomogli,                           Tretja skupina se je odcepila proti Ormožu

so od strahu zbežali v mesto                                in tam ostala za vedno.

 

5.Do tod je prišla vojska presvetlega bana,    6.Srečno so se tu naselili,

po junaštvu znana po celem svetu.                    plodno zemljo so pridno  obdelovali,

Ljudje so začeli krčiti ledino,                            vzgajali konje in vole,

orali njive in sadili trto.                                     drobnico, kdo bi ji vedel število.                       

Zacveteli so zeleni sadovnjaki,                          Niso se ločevali od orožja,

zrasli so grozdni vinogradi.                              z njim so se vsi postarali.

 

 

7.Ko so Turku sporočili,                                8.Nekateri so se od tam vrnili,

kdo se je sedaj naselil na to zemljo,                 ker niso mogli prenašati megle,

povsod Sinjani iz hude Krajine,                       niti slane, niti ostre zime,

ni več tja udarjal.                                              nadaljevali so življenje v Krajini,

Ni lahko napasti Sinjane,                                 v stari svoji domovini.

na Podsinju se je Turek opekel,                       Nekateri so še prihajali,

tja ni več prihajal,                                             obiskovali so svoje sorodnike,

da si ne bi polomil zob.                                     potem so se zopet vrnili.

Pusta zemlja presvetlega cesarja                      In tako so nadaljevali,

je tako postala naseljena,                                 dokler stari niso pomrli,

od Turkov za vedno odbranjena.                      a mladi se niso več poznali.

 

 

 

 

Prebivalci Cetinske krajine v narodnih nošnjah, slika v frančiškanskem samostanu v Sinju

 

 

9. V tej vojski Šimunića Ivana,                   10. povsod znan častnik z bojnega polja.

junaškega bana Krajine,                                  Takoj za njim Petrović Ivan,

je bilo veliko sivih sokolov,                               ob njem Bračić Radovan.

vitke postave, rdečih lic,                                   Vsi junaki kot planinski volkovi.

z dolgimi brki in mrkih pogledov,                    Niti kapitani niso bili slabši:

močnih rok, širokih ramen,                              Ivan Rode, človek kača,

hitrih nog, še hitrejše pameti.                           Jozo Murat, sablja damaščanka,

Vsi so bili Hrvati, ki so verjeli v Boga,            Topalović Jure, živi ogenj,

ki so znali udariti                                              Tetičković Marko, lahek kot ptica,

kot levi, če je bilo treba,                                    Predikaka Ante, hrabri junak,

ali se pritajiti kot strupena kača.                      Šime Pravdić, znani velikan,

Med njimi so bili izbrani vodje:                       Ante Kačić, spreten z lahkim peresom,

prvi je bil Tetičković Mate,                               spreten s peresom in možnarjem.

 

 

11. Kaj naj rečemo o Šimi Kačiću?             12. Mate Milun, človek kot gora,

Mogel je preskočiti konja                                  Kolarić Vrane in Josip,

in pristati na hitrih nogah                                 Štampar Luka, Ivan in Mikula,

in še dva izzvati na boj.                                      ki so pobegnili iz ličkega Kosinja,

Ni ga bilo strah umreti.                                     malega mesta, znanega po celem svetu

Ob njem Vrane Zemljarić,                                 po knjigah, ki so jih tiskali.

pognal se je na turške sablje,                            Bratje so pobegnili v Sinj,

z buzdovanom je končal boj.                              pred Turkom, sovražnim vragom.

Z njim je bil Jerko Dukačić,                             Pripeljali so svinec in smodnik,

igral je prelepo na gusle.                                   vojsko so oskrbeli s svincem,

V boju je divje napadal,                                     da ne bi ta plen padel v roke Turkom.

sovražnike je metal na kup.                               In še mnogo drugih vodij

Jerko je prvi krenil v boj,                                   in konjenikov, hrabrih bojevnikov,

boj je zadnji zapuščal.                                        ki so streljali s puškami,

Ob njem sledijo znani starešine:                       ki so napadali z golimi sabljami,

Škopinići Luka in Tome,                                   z golimi rokami lovili sovražnika.

Bareza Mikula in Tome,

 

                                         13.Taki so bili vsi Sinjani

                                              nikoli niso počivali,

                                              vedno so preganjali Turke,

                                              nikoli se niso pokorili!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

L I P O V C I   naši  predniki

                       na področju  Ljutomera

 

 

Najstarejši zapis priimka Lipovec zasledimo v ljutomerski krstni knjigi šele v 17. stoletju. Ta krstna knjiga je prva te vrste v župniji Ljutomer. Pisana je v latinščini. Knjigo je začel pisati magister ved Andrej Raputh, ki je bil župnik v Ljutomeru od 3. julija 1688. do leta 1690., ko je umrl. Knjigo je začel pisati leta 1687. Pred tem krstnih knjig niso vodili.

 

 

Zapis o krstu Mathiasa Lipouza v krstni knjigi Ljutomera leta 1688.

 

V navedeni krstni knjigi je zabeležen krst Mathiasa Lipouza  19. februarja 1688. leta, ki se je rodil očetu Mihaelu in ženi Mariji Lipouz (oba rojena verjetno okoli leta 1660.) v Zesendorfu (danes Cezanjevci) ob prisotnosti dveh boter Pavle Welez (danes Velec ali Belec) in Marije Makoterin (danes Makoter). Mathias Lipouz je imel vsaj eno sestro Getrude, rojeno leta 1692. Takrat so v krstne knjige vpisovali datum krsta in ne rojstva, otroka so krstili istega dne ali naslednji dan, ko se je otrok rodil. Krstna knjiga se danes nahaja v Arhivu Slovenije v Ljubljani.

 

Cezanjevci. Ta lična vas s cerkvijo sv. Roka leži ob vznožju Kamenščaka pri Ljutomeru blizu reke Ščavnice. Zaradi povodenj so se prvi vaščani naselili nekoliko višje. Ker so v bližini odkrili gomile, lahko sklepamo, da je naselbina zelo stara. Ime Cezanjevci naj bi bilo v zvezi z rimskim "Ad Vicesium", to je pri dvajsetem miljniku rimske ceste, kot to trdi pisec Lapajne (Slov. gospodar, 1879.), kar pa se ne da dokazati. V listinah se ta vas prvič omenja leta 1319. kot Zesan, leta 1329. kot Zessern, leta 1393. Cesan, leta 1494. Zesarn. Leta 1445. je imela vas 30 hiš. Za grb imajo Cezanjevčani "viso" ali kakor nekateri pravijo bizovino - bele platnene hlače iz lanu. Po visi ali bizovini so dobili prebivalci priimek Vizjak ali Bizjak. Ta priimek je nekoč označeval Hrvate, ki so baje nosili hlače iz bizovine (domačega platna).

 

 

Stara kmečka hiša v Cezanjevcih

 

Prvotna hiša Lipovčevih - naših prednikov v Cezanjevcih je bila po družinski tradiciji nekoč lesena. Lipovčeva domačija je bila na nekdanji številki 25, to je na parceli, kjer je sedaj zidana domačija kmeta Babiča. Tam je še okoli leta 1750. gospodaril Michael Lipovecz, rojen 1738., kmet. Michael Lipovecz, naš daleki praded, je imel posle in vinograd. Koncem 19. stoletja so kmetijo po domače imenovali "pri Lipovčovem Lujzi" (po pripovedovanju kmeta Dunaja iz Lokavec).

 

V Cezanjevcih sta v 17. stoletju poleg naših prednikov bile še dve družine naših sorodnikov. To so bile družini Lipoveck in družina Lipovez, kakor pač je njihove priimke takrat po svoji presoji zapisal župnik. Danes živita v Cezanjevcih zopet dve družini Lipovec, verjetno naši daljni sorodniki. Oba današnja Lipovca sta se priženila v Cezanjevce iz sosednjih vasi. To sta Lipovec na Štihovem in Lipovec pod cerkvijo, katerega sin je imel gostilno.

 

 

                       Grb Ivana  Goriczay de Lypowcz iz Varaždina  

 

Koncem XVII. stoletja se pojavlja v Varaždinu družina s priimkom Lipowcz. Po enako pisanem priimku kod so ga pisali naši prvi predniki lahko sklepamo, da gre morda za stransko vejo naše družine, mogoče ljutomersko vejo. Pripadnik varaždinskih Lipowcz-ev, ki bi lahko bili naši sorodniki iz Ljutomera, je bil pomožni sodnik varaždinske županije leta 1693. Na svojih pečatih je upodobil družinski grb in se podpisoval kot Goriczay de Lypowcz (Goričaj Lipovečki). Očitno se je imel za plemiča (Zbornik plemstva, Zagreb, 1938., str. 277). Mesec in zvezda Danica na grbu sta stari znamenji verovanja Hrvatov. Ti znamenji sta bili najstarejši hrvaški grb. Zanimivo je, da so imeli Poljičani iz Cetinske krajine do vdora Turkov enak grb, pozneje so ga zamenjali s sv. Jurijem na konju in zmajem.  

 

Na prehodu 18. in 19. stoletja je v Ljutomeru na številki 37 živela družina Mathias Lipovetz. Bil je meščan (burger), poročen z Katarino Pintarizh (danes Pintarič). Imela sta hčer Marijo, rojeno leta  1832. Mathias Lipovetz, rojen 28. 12. 1794. v Cezanjevcih, je verjetno podedoval domačijo v Cezanjevcih. Kasneje je prodal domačijo in se preselil v Ljutomer. Mathias Lipovetz je bil brat našega daljnega pradeda Jochana Lipovza, ki se je leta 1775. poročil na Podgradje z Magdaleno Toplitschar.

 

 

 

 

 

 

 

Družinsko drevo Lipovcev s Podgradja

 

                              Michael Lipovec, rojen okoli leta 1660.

                                iz Cezanjevcev, poročen z Marijo N.

 

 

                               Mathias Lipovec, rojen leta 1688.

                         iz Cezanjevcev, poročen z  Marijo Žižkovo

 

 

                               Michael Lipovec, rojen leta 1738.

                                  iz Cezanjevec, poročen z N.N.

 

 

                                   Joanes Lipovec, rojen leta 1775.

                           iz Cezanjevcev, poročen z Ursulo Filippitsch,

                           priženjen na Podgradje št. 11 (sedaj Babič)

 

 

                                  Jochan Lipovec, rojen leta 1807.

                            iz Podgradja, poročen z Magdaleno Toplitschar

                               kupil sosednje posestvo, Podgradje št. 12

                                      osem otrok: Ana, 1831.

                                                          Katarina, 1832.

                                                          Marija, 1834.

                                                          Teresia, 1836.

                                                          Joanes Baptista, 1838.

                                                          Martin, 1841.

                                                          Anton, 1844.

                                                          Mathias, 1847.

 

 

                                 Mathias (Matjaž) Lipovec, rojen 6. januarja 1847.

                                iz Podgradja, poročen z Barbaro Makoter,

                             kupil posestvo Podgradje št. 10 (današnja domačija)

                                      sin: Ignac, 1883.

 

 

                                 Ignac Lipovec, rojen leta 1883.

                              iz Podgradja, poročen z Uršulo Kosi

                                 otroci: 

                                             Janko, rojen 1910,  moj oče

.                                

                                             Ignac, rojen 1911

                                             Franjo, rojen 1913.

                                             Viktor, rojen 1915.

                                             Marica, rojena 1917.

                                             Bogomil, rojen rojen 1921.

                                             Milan, rojen 1927.

                                             Danica, rojena 1930.

 

 

Prvotna hiša Lipovčevih, pred hišo Lipovčevi, okoli leta 1931.

 

Današnjo domačijo Lipovec na Podgradju je kupil Matjaž Lipovec dne 3. septembra 1871. na licitaciji od Marije Kornpichl, Podgradje št. 10. Kornpichli so bili oskrbniki graščine Doljnji grad. Ko so grofje Draškovići razprodali zemljo in pozneje tudi sam grad, je Kornpichl kupil, njegova vdova Marija Kornpichl pa zaradi prezadolženosti prodala posestvo Matjažu Lipovcu. Kornpichlovi so imeli na posestvu na Podgradju gostilno, ki naj bi se imenovala Fibola. Kegljišče je bilo tam, kjer je danes gnojišče. Nekaj zemlje je Matjaž Lipovec podedoval po očetu Jochanu. Poročil se je z Barbaro Makoter. Matjaž Lipovec je bil več let župan Slamnjaka. Leta 1911. je postavil na križišču poti na Jeruzalemu steber s kipom Marije - Sočutne (v ljudskem jeziku "pisana bota").

 

Na sosednjo domačijo Podgradje št. 9. (pod današnjo domačijo Lipovec) se je priženil in je gospodaril Tomaž Lipovec, sin Antona Lipovca in Urše rojene Glavnik iz Podgradja. Tomaž Lipovec se je leta 1901. poročil z Jožefo Vrbanjščak, poročna priča je bil Matjaž Lipovec. Otroci z gornjih Lipovcev so radi zahajali k "Tomaževim" na koline. Tomaž Lipovec je imel kčer Frančiško, ki je umrla brez otrok in zapustila posestvo Mihoričevim iz Marofa. Anton je služil cesarja kot vojak po ohranjenih dokumentih 12 let kot strelec. Posestvo na Podgradju št. 11 je najverjetneje prevzel po odhodu Antona k vojakom brat Martin. Martin ni imel moških potomcev, zato je priimek Lipovec na Podgradju št. 11 prenehal obstajati, ko se je Marija Lipovec poročila z Babičem. Marija Lipovec, kmetica na Podgradju št. 11 je omenjena kot botra pri krstu Janka Lipovca.

 

 

Odpustno pismo vojaka Antona Lipovca iz vojske leta 1878. po dvanajstih letih, petih mesecih in sedmih dnevih vojaške službe

 

Kot zanimivost navajam ohranjeni poročni list Tomaža Lipovca, kjer je navedeno, da je Tomaž sin pokojnih staršev. Tomažev oče Anton je bil takrat še živ. Zakaj so ga na poroki zatajili, ni znano, opažamo pa da se je Tomaž rodil leto dni pred vrnitvijo Antona iz vojske. Moj oče Janko Lipovec se spomni Antona kot starčka v oskrbi pri Črčkovih na Podgradju in ne doma pri sinu Tomažu, za kar je po ohranjenih dokumentih plačal Tomaž Lipovec 1193 kron in 99 helerjev. Župani na Slamnjaku so bili Martin Lipovec, Tomaž Lipovec in Matjaž Lipovec.

 

Ker se posestvo Lipovčevih na Podgradju št. 12 v poznejših dokumentih ne omenja več, sklepamo da so to posestvo Lipovci pridružili posestvu Podgradje št. 11 in ga pozneje kot dediščine razkosali.

 

 

                         

 

            Mala Danica                                                     Uršina sestra

 

 

 

 

Ignac in Uršula Lipovec na grobu sina Viktorja Lipovca v Ljubljani

 

Stara hiša Tomaža Lipovca, pred hišo verjetno Frančiška Lipovec, hči Tomaža

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S P O M I N I  Janka Lipovca st.

 

Spomini na deda in babici:

 

Moji babici je bilo ime Barbara, rojena Makoter iz Ljutomera, dedu je bilo ime Matjaž. Ded Matjaž je bil župan občine Slamnjak po ohranjenih listinah vsaj v letu 1898. Kot se spomnim, sta moja starša Ignac in Uršula Lipovec vedno samostojno gospodarila na domačiji na Podgradju. Del hiše med starimi in mladimi je ločil hodnik. V sobi deda Matjaža in babice Barbare je bila krušna peč s klopjo na dveh straneh. V prostoru, ki so ga rabili za shrambo, so bila vrata za krušno peč in zidan štedilnik za starejše. Tega štedilnika ded in babica nista uporabljala, ker smo skupaj jedli v kuhinji. Ded je bil zaposlen z izdelki iz lesa v posebnem prostoru v stari hiši, kar je mene malega zelo zanimalo.

 

 

Alojz Kosi iz Stročje vasi, oče Uršule Lipovec, župan Stročje vasi in vasi Bučečovcev

 

Babica Barbara je umrla leta 1918., ko sem bil star osem let. Ko je ded Matjaž zbolel, je nekaj časa poležaval v postelji, jaz pa sem imel nalogo, da nanj pazim ob krušni peči, ker je rad slabo oblečen mahnil na dvorišče. Smrti deda se ne spomnim, umrl je leta 1918.

 

Drugi ded je bil Alojz Kosi iz Stročje vasi, babica iz Bučečovec. Ded Alojz Kosi je bil župan v Stročji vasi in Bučečovcih. Spominjam se, da sva dobila pri njem z mamo steklenico petroleja za razsvetljavo, pred tem smo si svetili s svinjsko mastjo in lanenim predivom iz konoplje v kozarcu. Z dedom sva hodila peš s Podgradja v Bučečovce na obisk. Hodila sva po železniški progi dve uri, da bi prihranila 10 din. V predpasnikih (šurcih) sva imela vsak svoj kos kruha in steklenico s pijačo.

 

 

Alojz Kosi iz Stročje vasi, župan Stročje vasi, negativ na steklu, pred letom 1900.

 

 

Spomini na očeta in mater

 

Družina deda Alojzija Kosija iz Bučečovec (Kosejevi) je pogosto prihajala na obisk k Trstenjakovim na Slamnjak. Tja je bila poročena dedova sestra, mati Anteja Trstenjaka, akademskega slikarja. Na obiske je prihajala tudi Uršula Kosi, Alojzijeva hčerka in poznejša moja mati. Ante Trstenjak mi je pripovedoval, da je bila Uršula zelo lepa. V Slamnjaku jo je spoznal moj oče Ignac Lipovec. Po daljšem dopisovanju (bral sem njuna pisma) sta starša v Bučečovcih privolila v poroko, ker je bila nevesta mladoletna.

 

Časopis Slovenski gospodar iz Maribora je objavil 18. 2. 1909. pod naslovom Ljutomerski okraj naslednjo vest: "Predsednik bralnega društva za ljutomersko okolico, mladenič Ignac Lipovec, se je 17. svečana  1909. poročil z Uršiko Kosi iz Bučečovec. Mlademu paru vsi udje bralnega društva želijo dosti in trajne sreče." Poroka je bila v cerkvi sv. Križa v Križevcih, gostija na Podgradju, v hiši takrat št. 10, to je v stari hiši, kjer so bili pozneje hlevi. Največji del te hiše še stoji. Ob poroki je moj oče leta 1909. posadil pred hišo lipo, ki še danes stoji kot simbol slovenstva in družine Lipovec.

 

 

Poroka Uršule Kosi in Ignaca Lipovca

 

Leta 1910. je moj oče zazidal novo hišo (zidarski mojster Jandl iz Ljutomera) po načrtu za kmečke hiše na Štajerskem. Te hiše so bile dvogeneracijske. Hiša je bila razdeljena s hodnikom na zgornji del za mlade in spodnji del za deda in babico. Pozneje sva z bratom spala jaz pri dedu, Nacek pri babici. Sožitje dveh generacij je potekalo vzorno.

 

Prednji vzhodni del stare hiše, kjer je ded Matjaž kot preužitkar imel delavnico za izdelavo škafov, sodov, kmetijskega orodje in podobnega iz lesa, so leta 1934. podrli, ko je oče Ignac Lipovec postavil prvi na Podgradju dva okrogla betonska silosa za siliranje krme. Na vzhodni strani stare hiše je bil čebelnjak z 12 panji na premične satje, ki ga je oskrboval ded Matjaž Lipovec in pozneje moj oče Ignac Lipovec. Stari čebelni panji so bili poslikani.

 

 

Uršula Lipovec s Podgradja

 

Takrat so na Podgradju še bile tri družine Lipovec, zgornja na številki 11, sedaj Babičevi, na Podgradju št. 10 i spodnja Tomaževa na št. 9.

 

Ignac in Uršula Lipovec sta imela devet otrok, od katerih sta dva kmalu umrla.

 

Kot mladenič je moj oče Ignac telovadil pri Murskem Sokolu in nato pri Orlih, vedno pri slovenskih mladinskih organizacijah. Vojake je služil pri saniteti na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican in je imel čin desetarja. Od takrat se je ohranila njegova fotografija v uniformi. Spomnim se, da je kot vojak prinesel na dopust otrokom lesene puške na čep, ki so pokale. Zaradi bolezni je bil iz vojske predčasno odpuščen.

 

Po končani vojni je bil sekvester (upravitelj) dominikanskih vinogradov. Spominjam se, da ga je pogosto obiskal pater v beli obleki iz Radgone. Bil je prijatelj z ljutomerskim sodnikom g. Senjorjem, pozneje predstojnikom sodišča v Mariboru. Ker je žalil nekega sodnika leta 1925., je bil obsojen na mesec dni zapora, ki jih je odslužil v Mariboru, kot zapornik pa je delal v pisarni sodišča.

 

 

Ignac Lipovec s Podgradja

 

V tem času je bil oče funkcionar Orla v Ljutomeru in vodja Krekove mladine. V novem ljutomerskem Katoliškem domu, ki sem ga tudi jaz pomagal graditi (pozneje Dom kulture in Trstenjakova galerija), je režiral ljudske igre v okvirju Krekove mladine. Pisal je debelo knjigo Kronika Podgradja, ki je med vojno ob požaru izginila. Objavljal je tudi strokovne članke v Naših gorica (leta 1938, stran 115). Delal je veliko v Strokovni zvezi, ki je obravnavala zlasti vprašanje viničarjev. Ko so jugoslovanske oblasti ukinile Sokole, Orle, Krekovo mladino in podobne ustanove, je leta 1938. postal soustanovitelj zadruge "Zaščita ljutomerčana", kjer je bil poslovodja in imel ob petkih uradne ure v posojilnici v Ljutomeru. Do okupacije je bil predsednik Prosvetnega društva v Ljutomeru in član upravnega odbora Vinarskega društva za Slovenijo v Mariboru.

 

Z okupacijo je izgubil vse funkcije.

 

 

Ignac Lipovec s Podgradja

 

 

Spomini na otroštvo

 

V prvi razred slovenske šole v Ljutomeru sem hodil leta 1917. Spomnim se, da sem imel čevlje z lesenimi podplati, na katerih se je pozimi nabralo toliko snega, da sem težko hodil. Tistega leta v jeseni so vojaki, ki so bivali v osnovni šoli, imeli vojaške vaje. Napad je potekal v Kamenščaku v smeri gozda nad našimi njivami in travnikom v Kostanjevici. Pozneje sem našel ob potočku na travniku kolobar vojaške telefonske žice. Neki fant je v gozdu splezal na bukev, da bi bolje videl vaje, pa je padel z drevesa. Bilo je mnogo gledalcev.

 

Pouk v prvem razredu je kljub prisotnim vojakom potekal nemoteno. Pri učitelju Francu Zacherlu smo v slovenščini peli avstrijsko himno. Takrat je bila v Ljutomeru tudi nemška ljudska šola v prostorih poznejše meščanske šole, toda zanjo nismo niti vedeli. Vsi Slovenci smo hodili v šolo na hribu,

 

 

Ante Trstenjak: dedek Matjaž Lipovec s Podgradja plete košaro

 

v nemški šoli je bilo malo učencev. Moje šolsko spričevalo prvega razreda je imelo same odlične ocene, le petje sem imel tri. Drugi razred leta 1918. je začel z zamudo, pouk se je začel šele, ko so vojaki zapustili šolo. Učil me je učitelj Čeh, ki je šel z nami tudi v tretji razred. V četrtem razredu me je učil F. Lubej, zadrt sokolovec, ki nas je tudi pretepal. Župani ljutomerskega šolskega okoliša so se proti njemu pritožili, nato je malo popustil. Razrednik petega razreda je bil odličen Ciril Mikl.

 

Skozi vsa štiri leta v Meščanski šoli  v Ljutomeru je bil ravnatelj ugledni Jan Baukart, ki nas je učil tudi sadjarstva v nasadu. Ravnatelj Baukart in moj oče sta kot otroka skupaj hodila v ljudsko šolo v Ljutomeru. Baukart je kot otrok živel pri Odanovih (Adamovih) v Kumerski grabi.

 

 

Družina Ignaca Lipovca s Podgradja, ob Lipovcih Žitkovi iz Bučečovec.

 

V meščansko šolo sem hodil skupaj z Dragotinom Cvetkom iz Bučečovec,  poznejšim doktorjem glasbe, Karčijem Jakobom iz Lipovec, pozneje akademskim slikarjem, Jankom Klemenčičem pozneje Golarjem pesnikom iz Gornje Radgone, Lojziko Rep, pozneje višjo učiteljico v Mariboru in drugimi. Učitelj opisne geometrije me je vrgel v prvem razredu, moral sem delati popravni izpit. Učiteljica Jula je na moji glavi razbila svojo srebrno zapestnico. V četrtem razredu sem narisal v barvah našo hišo na Podgradju, ki je bila razstavljena v šoli. Pri učiteljici Juli sem večkrat šprical pouk, ker je bila pri srbohrvaščini in slovenščini neznosna. Ravnatelj Baukart nas je večkrat klofutal s svojimi lopatastimi rokami. Učiteljica Lisica (zaradi lisičje barve las) me je imela rada, ker sem lepo risal. Proti razredniku četrtega razreda Križmanu smo štrajkali. Sošolec Jandl je naslovil na ravnatelja meščanske šole v Ormožu pismo s prošnjo, da  nas pred zaključnim izpitom sprejme na njegovo šolo. Pozitiven odgovor je prišel v roke ravnatelju Baukartu, ki je nato odslovil Križmana iz šole.

 

Male mature nismo delali, ker jo je takratni jugoslovanski prosvetni minister Stjepan Radić ukinil. Pred vpisom mi je oče rekel: "Če boš duhovnik, greš v gimnazijo, če pa ne, pa v kmetijsko šolo", ker je računal z menoj kot naslednikom na kmetiji.  Ker nisem maral postati duhovnik, sem šel v srednjo vinarsko in kmetijsko šolo, za katero sem imel pogoje, kar pa je tudi pomenilo, da bom po končani šoli dobil službo. Prvo službo sem dobil leta 1931. pri okrajnem načelstvu v M. Soboti, potem kot okrajni kmetijski referent v Dolnji Lendavi.

 

 

Družina Ignaca Lipovca s Podgradja, levo služkinja Lujzika Dobranjščak

 

Poroka Janka Lipovca z Marico Zemljič v Stročji vasi l. 1937. ob nevesti njena mati Ema Zemljič, levo in desno starši in ded ženina Kosi.

 

Izgubljena kronika Podgradja

 

Profesor - katehet Janko Vrbanjščak, rojen na Grlavi, sorodnik žene Tomaža Lipovca na Podgradju št. 9, je kot bogoslovec sestavil v nemščini kroniko naše vasi Podgradje v obsežni z roko pisani knjigi, napisani pred prvo svetovno vojno. Po vojni je bila kronika pri našem očetu in dedu Ignacu Lipovcu na Podgradju. Ignac je redno vpisoval vse dogodke v to kroniko v slovenščini do leta 1944.

 

 

Družina Tomaža Lipovca s Podgradja

 

Kronike po drugi svetovni vojni nismo uspeli najti, baje je zgorela dne 9. decembra 1944. leta, ko so okupatorjevi vojaki ubili očeta, našo hišo pa zažgali. Še mnogo let pozneje so nekateri sosedje trdili, da so kroniko brali tudi po vojni in da se nahaja nekje v Stročji vasi. Tako obstoja še upanje, da bomo kroniko nekega dne našli, saj so sosedje ob požaru mnogo reči in mnoge moje strokovne knjige rešili iz goreče hiše. Po vojni so mi mnogi (ne vsi) moje knjige vrnili.  Mogoče je tudi, da je Ignac kroniko pred požarom skril pri kakem sosedu, saj je bila pisana v slovenščini.

 

Janko Vrbanjščak je bil profesor verouka v Dolnji Lendavi okoli leta 1934., ko sem ga tam srečal. Kot bogoslovec je bival pri Črčkovih na Podgradju. Ženske iz Podgradja so se pritožile Črčkovi gospodinji (po domače Črčkovici), češ da Janko Vrbanjščak kot bogoslovec ob nedeljah ne hodi k maši. Črčkova jim je odgovorila, da je Vrbanščak tako ubog, da nima čevljev in zato ne more k maši. Ko so mu ženske preskrbele čevlje, vseeno ni hodil k maši. Zadnjič sem ga videl leta 1950. v Mariboru.

 

 

Grb Podgradja in družine Lipovec - rovaš

 

Vas Podgradje ima svoj grb, ki ga imenujejo rovaš. To je lesena prizmica, okoli 20 cm dolga z vrezanimi znamenji podobnimi latinskim številkam. Na rovaš so si nekoč beležili z nožem število težakov, število voženj s vprežno živino, prenesene pute (brente) grozdja na trgatvi v vinogradu in podobno. Tako si je lahko zapisal število tudi nekdo, ki ni poznal številk. Pri naši hiši na Podgradju št. 10 so hranili tudi izvirni lesen rovaš. Leseni rovaš je postal tudi nekakšen simbol, skoraj grb naše družine.  Na tetino gostijo v Bučečovce  je  ta rovaš kot grb Podgradja prinesel in pokazal svatom  moj oče Ignac. Bila je šega ali navada na porokah, da so rovaš skrili tako, da so ga spletli s smrekovimi vejicami in ga obesili na strop, nato pa so svatje s Podgradja v veselem delu poroke pogrešali rovaš in ga začeli iskati. Svatje, ki niso bili s Podgradja in te šege niso poznali, so pomagali iskati rovaš, dokler ga niso s smehom vsi skupaj uspeli najti. Ta rovaš je verjetno zgorel pri požigu naše hiše. Enak rovaš - grb Podgradja so imeli tudi pri Tomaževih Lipovčevih na Podgradju št. 9. Kči Tomaža Lipovca Frančiška Lipovec je ta rovaš, grb Podgradja izročila bratu Naceku, ta pa ga je prinesel v Maribor in mi ga izročil. Tako se je ta rovaš pri nas ohranil. Ime rovaš se je ohranilo v pogovornem jeziku, ko pravimo: "To gre na moj rovaš" (to gre na moj račun). Večina Slovencev ne ve, od kod ta izraz.

 

 

                                         Rovaš s Podgradja

 

O poreklu številk in o rovašu piše Georgess Ifram v delu Storia universale del numeri et mondadori, Milano, 1983. leta: "Kontinuiteto iz antičnih časov potrjujejo celo nekatere podrobnosti. Še v prvi polovici 20. stoletja so pastirji v Dalmaciji vrezovali v palice številke, ki kažejo presenetljivo podobnost s številkami Etruščanov in Rimljanov". Statut otoka Hvara iz XIV. stoletja določa v posebnem členu, da pastir ne sme odpeljati živine na pašo za dalj časa, ne da bi ponesel s seboj polovico rovaša, na katerem mora biti vrezano število živine, ki so mu jo zaupali. Pred odhodom na poletno pašo so namreč rovaš z vrezanim številom živine presekali po dolžini, polovico je dobil gospodar, polovico pastir. Po vrnitvi s paše so sestavili in primerjali obe polovici rovaša. Poudarimo, da je v hvarskem statutu napisana beseda rovaš enako kot jo pišemo mi, čeprav je statut pisan v latinščini. So naši predniki prinesli rovaš s seboj iz stare domovine?

 

 

 

 

Domači slavnostni kruh - bosman

 

Pri Lipovcih na Podgradju je bila navada, da so ob praznikih ali svečanostih (svetkih) pekli poseben pleten bel kruh, okrašen z okraski iz testa. Preden so dali kruh peči (potisnili na loparju v krušno peč) so z rovašom odtisnili na kruhu grb Podgradja. Kruh smo imenovali "bosman". Kruh bosman so darovali tudi pri porokah ali drugih slavjih. Slovenski etimološki slovar slovenskega jezika pozna besedo bosman, vendar s pripisom, da je izvor te besede neznan. Prepričal sem se, da v Bosni poznajo besedo "bocman", ki pomeni enako kot v Prlekiji bosman - kolač kruha. Ali so naši predniki prinesli to besedo in kruh iz svoje stare domovine? 

 

Zgodovinar Petek iz Maribora piše o slavnostnem kruhu - bosmanu: "Bosman je obredni kruh v obliki podolgovate pogače, spletene iz več kit testa in okrašen s papirnatimi rožami, kakor tudi z okraski iz testa. To je v bistvu ženitovanjska pogača, ki jo naredi nevestina botra, na koncu svatbe pa jo starešina razdeli med svate. Simbolizira željo po moškem potomstvu. Najstarejša do sedaj znana omemba bosmana pri nas je iz leta 1649., ko so v turniški župniji dajali župniku pšenični kruh "vulgo bosman dictus".

 

 

 

 

 

 

 

 

Ignac Lipovec - zbiratelj ljudskih pesmi

 

Naš sorodnik slikar Ante Trstenjak je pričal, da sta naš oče Ignac in ded Matjaž po blagoslovitvi pomnika Pisana Bota na Jeruzalemu leta 1911.  na večerji doma gostom zapela nekaj ljudski pesmi in igrala na doma izdelano glasbilo - žvegle iz drevesnega lubja. Žvegle sta delala iz svežega lubja oče in ded. Zanimivo, da sem podoben instrument videl v Dalmaciji, tam ga imenujejo svirac. Spominja se, da je moj oče Ignac zbiral, zapisoval in včasih tudi zapel ljudske pesmi. Nekatere ljudske pesmi, ki jih je zapel in zapisal Ignac Lipovec okoli leta 1908, je objavil znani ljutomerski učitelj glazbe Franc Zacherl, po njem pozneje tudi drugi avtorji. Ohranile so se ljudske pesmi, ki jih je zapisal in zapel Ignac Lipovec:

 

- Lavdon zavzame Beograd,

- Kazen za nedopustljive grehe,

- Godec pred peklom,

- Sv. Aleš,

- Prelepo ravno polje,

- Sv. Uršula.

 

 

Poroka pri Kosejevih - Žitkovih v Bučečovcih

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lipovci naši sorodniki drugod

 

Poleg naših direktnih prednikov na Podgradju, živijo naši daljnji sorodniki Lipovci tudi v Cezanjevcih, Krapju, Desnjaku, Kamenščaku, Mekotnjaku, na Stari cesti, Branoslavcih, Presiki in Ljutomeru. Lipovci iz Miklavža pri Mariboru izvirajo iz Mekotnjaka.

 

 

Ante Trstenjak, Poroka pri Trstenjakovih na Slamnjaku, slika v lasti Roberta Lipovca iz Maribora

 

 

 

Pradedek Kosi, babica Uršula in mali Jankec v Stročji vasi

 

Ante Trstenjak: Janko Lipovec ml., olje na platnu, 1952. leta

 

 

 

Ignac Lipovec: Moji starši mama Uršula in oče Ignac, les, 1970. leta, detalj

 

Ignac Lipovec, moji starši mati Uršula in oče Ignac, les, 1970. leta

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Druga svetovna vojna

                Spomini Janka Lipovca st.

 

 

Začetka druge svetovne vojne in dogodkov med vojno se moj oče Janko Lipovec st. spominja v svojih zapiskih, ki sem jih uporabil skupaj s poročili o teh dogodkih Cirila Mikla, ravnatelja osnovne šole in Gabriele Kolar, upraviteljice dekliške osnovne šole v Ljutomeru, da bi kar najbolj verno opisal dogajanja v Ljutomeru po napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941. leta.

 

 

Dogodki v Ljutomeru pred napadom Nemčije na Jugoslavijo

 

Po podatkih ljudskega štetja leta 1921. je bilo v Ljutomeru 5,96% in v Mariboru 6,16% nemškega prebivalstva. Od 32.748 prebivalcev ljutomersko - radgonskega okraja iz leta 1921. je bilo prebivalcev z nemškim materinskim jezikom 3.596, leta 1930. pa le 2.721. Močnejši kot po številu prebivalcev so bili po ekonomski moči kot lastniki nepremičnin, zlasti vinogradov, ki so jih imeli ljutomerski Nemci in nemškutarji, avstrijski samostani in avstrijski državljani.

 

 

Ljutomer pred vojno

 

 

Kulturbund

 

Nemška manjšina na Štajerskem je  bila združena v organizaciji Kulturbund. Čeprav po imenu kulturna organizacija, ki naj bi združevala nemško manjšino, je bila to politična organizacija. Zato so v Sloveniji organizacijo leta 1933. prepovedali in razpustili, žal pa leta 1939. zopet dovolili. Člani Kulturbunda v mestu Ljutomeru so bili Nemci in nemškutarji, ki pa javno niso upali nastopati, razen manjših izjem. Delovali so tajno. Dne 27. 3. 1939. je prišla v Apače pred orožniško postajo v mraku večja skupina z dvema velikima nemškima zastavama s kljukastim križem. Kulturbundovci so se sestajali v vinogradu Hansa Herndla, hotelirja v Ljutomeru, ki je bil med okupacijo Burgemeister.

 

Drugi člani Kulturbunda v Ljutomeru so bili:

Franc Sinigoj, tovarnar usnja s sinom Igorjem,

dr. Hans Herndl s sinom, okrajni zdravnik,

Julius Strasser, gostilničar,

Friso Schmith s hčerkama, živinozdravnik v pokoju,

Franc Wirth z ženo,  trgovec s steklom in elektromaterijalom,

ing. Roman Nemec, poznejši politični hitlerjevski vodja,

dr. Adam Mohr, med okupacijo lekarnar,

Franc Polanec, ravnatelj hranilnice, slov. privrženec Hitlerja,

Ozvald Henigmann, lastnik opekarne v Lokavcih,

družina Viher, Schmidlechner, trgovina z radioaparati in drugi.

 

 

Kulturbundovci - nemškutarji v Mariboru pred meljsko vojašnico stražijo slovenske zapornike, l. 1941. (Muzej narodne osvoboditve Maribor)

Po predavanju dr. Haringa o Hitlerjevi Nemčiji v Katoliškem domu in dogodkih v tem domu s sinom dr. Haringa, ko smo manjša skupina Ljutomerčanov zabrisali predavatelja skozi okno, so prejeli Ljutomerčani dr. Ciril Porekar, zdravnik, notar Gregor Šašel in davčni uradnik Andrej Perko anonimna pisma z geslom "Slovence na vrv". Kljub prijavi niso zasledili krivca (domnevno Franc Sinigoj). Takrat sem si zaslužil uradno označbo "deutschfeindlich" (Nemcem sovražen), ki me je spremljala celo vojno.

 

Oktobra 1940. leta so imeli člani ljutomerskega Kulturbunda sestanek pri vinogradniku Fischerauerju na Jeruzalemu, kjer so izdelali načrt za prevzem oblasti po nemškem vdoru in preverili listo Slovencev, ki naj bi jih takoj po zasedbi aretirali. Poleg Hansa Herndla so se sestanka udeležili Strasser, dr. Haring, Roman Nemec, Maks Dominkuš, Igor Sinigoj, mizar Novak, Schmidlechner, Wirth, Mohr, sestri Wolf, Mihelić, Vreg, Henigmann un drugi. Prvotno listo Slovencev za izgon so člani Kulturbunda prvič sestavili vsaj dve leti pred vdorom nemške vojske v Jugoslavijo, saj so aprila 1941. leta iskali ljudi, ki so bili že dve leti mrtvi. Iz tega lahko sklepamo, da je bil Kulturbund v Ljutomeru aktiven tudi pred

letom 1939.

 

 

Napad na Jugoslavijo 6. april 1941. (Muzej narodne osvoboditve Maribor)

 

Dogodki po 6. aprilu 1941.

 

Ravnatelj osnovne šole Ciril Mikl je v spojem poročilu z dne 15. oktobra 1945 zapisal: "Nikoli od svojega obstoja ni pretrpel slovenski narod toliko gorja, kot so mu ga zadala strašna štiri leta zločinske vojne, ki je z bliskovito naglico imela namen uničiti vse Slovence".

 

 

Porušeni železniški most čez Dravo v Mariboru, april 1941. (Muzej narodne osvoboditve Maribor)

 

Ljutomer je po umiku jugoslovanske vojske zasedla nemška vojska 8. aprila, tretji dan vojne. Poznejša nemška poročila pišejo, da naj bi nekatera dekleta pričakale Nemce s šopki, drugi z vinom, niso resnična. Moj oče Janko Lipovec st. se teh dogodkov spominja tako: Dne 8. aprila 1941. leta, bil je torek dopoldan, sem bil dežuren na sreskem načelstvu in sem se občasno zadrževal v pisarni občine Ljutomer na Glavnem trgu. Tu sem doživel prihod Nemcev. Najprej smo slišali s ceste od smeri Radgone streljanje (rafale) iz strojnic, verjetno od poslopja meščanske šole. Pozneje smo zvedeli, da je nemški oficir streljal na nekega potepuškega psa, bila je to prva žrtev nemškega osvajanja. Trgovci, tudi nemškutarji, so takoj zaprli trgovine in skoraj nikogar ni bilo na cesti. Nato so se nemški vojaki pripeljali s kamionom in ustavili na glavnem trgu. V občinsko pisarno je vstopil nemški oficir, verjetno lajtman, do katerega smo se vsi prisotni (predsednik Slavič, predsednik gasilcev in nekateri drugi) držali zelo rezervirano. V nemščini nas je nagovoril in povedal, da je namenjen v Ptuj po cesti čez Kamenščak. Ta skupina se je nato odpeljala v to smer. Za njimi so peljali nemški tanki, eden od tankov je bil izredno velik in je le s težavo zavijal z Glavnega trga proti Miklošičevem trgu. Za njimi so v skupinah prihajali novi nemški vojaki, za temi nemška policija in krajevno nacistično vodstvo. Šele tem so ljutomerski nemškutarji pripravili nekakšen sprejem. Zvečer so Nemci okoli Ljutomera postavili obrambno črto s topovi.

 

Ponoči z 9. na 10. april so se s pomočjo domačih kulturbundovcev pričele aretacije, ki sta jih izvajala SA in gestapo. Pome so prišli okoli polnoči v Stročjo vas. Dan prej se mi je rodila hčer Rožica. Najprej sem slišal, da se je pred hišo ustavil motorist. Bilo je kakih osem oseb v uniformah. Dva med njimi sta s puškama vstopila v sobo, merila sta vame s puškama in zapovedala, da se takoj oblečem. Odgnala sta me peš v Ljutomer v telovadnico meščanske šole, kjer je bilo že zbranih nekaj Ljutomerčanov. Pozneje so telovadnico napolnili še z drugimi aretiranci. V soboto dne 12. aprila so nas vse izpustili (na Velikonočno soboto, baje na intervencijo Schmidta, živinozdravnika v pokoju). Z Janom Baukartom sva najprej k brivcu. V ponedeljek 14. aprila dopoldan me je pripadnik SA zopet aretiral blizu hotela Herndl. Pozneje sem zvedel, da me je že prej iskal na stanovanju v Ljutomeru (pri Cmrečnjaku). Odvedel me je zopet v telovadnico meščanske šole, kjer je bilo že nekaj takih, ki so bili že pred nekaj dnevi aretirani.  Kmalu so napolnili telovadnico z aretiranimi.

 

 

Maribor, april 1941. (Muzej narodne osvoboditve Maribor)

 

Tam so pijani pripadniki SA s pištolami prisilili vse zapornike, da so podpisali znano izjavo v nemščini. Meni je uspelo prebrati to izjavo: "Podpisani izjavljam, da prostovoljno zapuščam Spodnjo Štajersko oziroma Nemški Reich, se odpovedujem vsemu svojemu imetju zase in za svoje pravne naslednike v korist nemškega rajha ter se obvezujem, da se nikdar več ne vrnem na Spodnje Štajersko oziroma Nemški Rajh". Če je kdo omahoval, je Nemec kričal "Rasch unterscheiben!" V sosednjem prostoru so štirje Ljutomerčani odklonili podpis, vendar so jih kljub temu izselili. Nemci, zlasti, ko so bili pijani, so nas žalili. Ker sem bil najstarejši zapornik, so me aretiranci določili za starešino sobe, kar sem ostal do pregona v meljsko vojašnico v Maribor. Ko sem bil zaprt, so mi Nemci zaplenili moj osebni avto Ford Eifel. Odpeljal ga je ljutomerski avtomehanik Kunc. Avta mi niso nikoli vrnili. Po ljutomerskih gostilnah so sestradani nemški vojaki nenasitno žrli velike količine hrane. Ljudje so se čudili - iz države, kjer je vse tako urejeno, ne bi smeli priti ljudje tako sestradani.  

 

Dne 28. aprila so Nemci naložili na tovornjak 65 Ljutomerčanov in jih odpeljali na Hrvaško. Ostali smo samo tisti, katerih članov družine še niso privedli. Aretacije so se nadaljevale.

 

 

Hitler v Mariboru na glavnem mostu (Muzej narodne osvoboditve Maribor). »Naredite mi to zemljo zopet nemško!« je na tem mestu naročil spremstvu.

 

Na Štajerskem so morali izginiti vsi slovenski napisi, prepovedana je bila slovenska govorica v uradih, šoli, cerkvi in drugod. Povsod so rabili tolmače. Pobrali so vse slovenske knjige iz javnih in privatnih knjižnic, jih sežgali ali odpeljali v papirnice. V Ljutomeru so odstranili spomenik Miklošiču, spomenik je rešil domačin in ga zakopal na Kamenščaku.

 

Nemci so izvedli popis ljudstva in tu so se prvič pokazali tisti, ki so se izdajali za Volksdeutscherje - Nemce. Posebej so popisali one, ki so se v te kraje priselili po letu 1914. Štajerce so imeli za Windischarje ali Heimattreuer.

 

Oče nadaljuje pripoved: V nedeljo 4. maja so nas zapornike - kakih trideset Nemci prepeljali pod stražo iz Ljutomera z vlakom z glavne ljutomerske postaje na železniško postajo Studenci pri Mariboru. Peš smo šli čez podrt železniški most na Dravi v meljsko vojašnico. Dali so nas v sobo, kjer je bilo že več slovenskih duhovnikov. Kot najstarejši zapornik iz Ljutomera sem moral poročati sobnemu starešini šenpeterskem župniku, koliko nas je. Pozneje so tja prepeljali še mariborske frančiškane, ki so jih Nemci najbolj poniževali, ker so bili v svojih oblačilih. Od časa do časa se je na vratih pojavil gestapovec in zakričal: Pfaffen raus (farji ven). Frančiškani so morali na hodniku poklekniti in ponavljati: Wir wollen arbeiten und nicht mehr das Volk betrugen. Med zaporniki je bil tudi slovenski pisatelj Fran Ksaver Meško.

 

 

Nemci zapirajo Slovence v meljsko vojašnico in jih deportirajo v Srbijo, april 1941. (Muzej narodne osvoboditve Maribor).

 

Zastražena meljska vojašnica je bila pregrajena z žično mrežo, tako, da smo bili civilni zaporniki na južni in jugoslovanski vojni ujetniki skupaj z angleškimi piloti na severni strani. Iz taborišča je mogel iti le, kdor se je prijavil za kuharja pri kotlih pod lopo za unionsko dvorano.

 

Podpisi slovenskih zapornikov  v meljski kasarni leta 1941. Podpise »V spomin na dobre tovariše« je zbral in ohranil Janko Lipovec: dr. Eman Pertl, sodnik Andrej Levstik, framski učitelj Ludvig Grafenauer, duhovnika dr. Osterc in dr. Hohnjec, ljutomerski advokat dr. Stanjko, advokat Franc Satler, Janko Lipovec in drugi.

 

Da nas bodo izgnali v Srbijo, smo ujetniki zvedeli šele, ko je neki izgnani zdravnik v omarico za prvo pomoč, ki se je vrnila, vložil sporočilo, da je transport pristal v Srbiji. Določen sem bil za četrti transport, vendar me niso vzeli, ker moja družina še ni bila zbrana. Napad Nemcev na Sovjetsko zvezo junija je nas zapornike opogumil, saj nam je postalo jasno, da bodo Nemci vojno izgubili. Mladinci Hitlerjugenda iz Maribora, ki so prihajali v vojašnico, so zopet začeli z nami govoriti slovensko. Sami Nemci so bili prestrašeni in razočarani. Včasih so slovenski zaporniki tudi zapeli. Nekoč si je komandant taborišča zaželel, da mu slovenski zbor zapoje neko nemško pesem, toda to je bilo tako klavrno slišati, da tega ni več zahteval.

 

 

Meljska vojašnica

 

Ko je moja soproga prostovoljno z otrokoma prispela v taborišče, smo bili določeni za transport, ki je krenil 20. junija (na rojstni dan sina Jankeca) proti Srbiji. Ko so nas nemški stražarji za nekdanjo mariborsko carinarnico vodili na vlak, so ljudje prišli iz hiš in nas pozdravljali. To je razjezilo nemškega komandanta, da je neki gospodinji vzel metlo in z njo podil ljudi v hiše. Otroški voziček s hčerkico mi je pomagal peljati kolega zapornik Ivan Strašek. Ko je vlak krenil, so izgnanci zapeli pesem "Sedaj gremo, nazaj še pridemo". Peljali so nas čez popravljeni železniški most, da bi ga preizkusili.

 

Napotilo za bivanje v meljski vojašnici za družino Lipovec pred izgonom v Srbijo: baraka št. 32. V tej sobi so bile tri družine.

 

 

Lista slovenskih izgnancev v Srbijo. Naša družina je bila določena za transport dne 24. junija 1941. leta, izgnana je bila 20. junija.

 

 

Mali Jankec in mama v Stročji vasi, 1938.

 

                                 

 

V Srbiji, Jankec na Avali, 1943.

V Srbijo

 

Od Maribora do slovenske meje v Dobovi, ponekod tudi na odprti progi, so

nas pozdravljali slovenski ljudje, čeprav vlak ni ustavil. Ustavil se je šele na zahodnem kolodvoru v Zagrebu, ki je bil ves zastražen. Člani Rdečega križa so nam nudili čaj in sendviče in celo mleko za otroke. Slovenka članica RK ni smela z nami govoriti, stisnila mi je le roko, kar mi je veliko pomenilo. V Zagrebu se nam je posrečilo Slovenko, soprogo mariborskega trgovca Miovića, spraviti z vlaka, da je lahko odšla k hčeri v Ljubljano. Na železniški postaji Slavonski Brod smo morali izstopiti in smo šli peš čez podrt most na Savi na vlak ozkotirne  železnice. Zvečer je vlak ustavil na železniški postaji v Sarajevu, seveda zastražen. Na postaji sem se uspel z dopisnico javiti bratu Frančeku v Kamnik. V kolodvorski restavraciji smo dobili golaž in malo mleka. Zjutraj smo prispeli na bosansko srbsko mejo.

 

 

Lazarevac, Srbija

 

Na srbski strani so nas povsod pričakovali domačini; če niso smeli priti na postajo, so nam mahali s sosednjih hribov. Izstopili smo v Lazarevcu v Srbiji, kjer so nas ljudje pričakovali s cvetjem, vendar se nam niso smeli približati. Prtljago, otroke in starejše so naložili na kmečke vozove in jih odpeljali v mesto ter razdelili po treh gostilnah. V kavarni Šumadija smo dobili golaž. Mimo je prišla kmečka ženica in položila hčerkici v voziček

 

kovanec za 1 dinar ter dala materi kos kruha. Hranili so nas na večji kmetiji v Medoševcu. Predsednik občine je vsaki družini dodelil vrečo pšenice.

 

 

Valjevska Kamenica v Srbiji

 

 

Začeli smo se seliti in iskati pogoje za življenje. Sprejel nas je Milinko Nastić, kmet v Valjevski Kamenici, ki sem mu za hišico plačeval najemnino.

 

Kmalu je prišlo do vstaje Srbov. Nemci so lovili bivše rezervne oficirje in vojake, da bi jih pošiljali na prisilno delo v Nemčijo. Gozdovi so bili polni ljudi. Ko so Nemci čez dan gozdove prečesali, niso našli nikogar. To so bili

večinoma kmečki ljudje, ki so ponoči prijeli za puške, podnevi pa delali na polju. Okoli hiš so začele pokati puške. Ljudje si niso upali več delali.

 

 

 

Slovenski izgnanci pred šolo v Lazarevcu, mali Jankec spredaj v sredini

 

 

Hiša v Valjevski Kamenici v Srbiji, v kateri smo prebivali kot izgnanci leta 1941.

V Beograd

 

Ker v Valjevski Kamenici brez sredstev za življenje ne bi preživeli, saj je povsod grozila lakota, bil sem pa tudi brez dela - torej brez dohodkov, sem se peš prebil v Beograd. S pomočjo ljubljanskih prijateljev sem v Beogradu dobil eno zadnjih posojil ljubljanske banke in kupil slovensko knjigarno. Soproga Marica je začasno ostala v Valjevski Kamenici.

 

Med tem je hčerkica Rožica zbolela. Zdravnika in zdravil ni bilo. Niso je mogli rešiti. Za tragedijo sem zvedel šele, ko se je soproga Marica prebila s triletnim sinom Jankecem v Beograd. Spomladi sta pribežala iz Ljutomera v Beograd preko Zemuna še brata Nacek, Mirko in Marica Trstenjak, Nacekovo dekle iz Slamnjaka. Brat Mirko nas je že prej peš obiskal v Valjevski Kamenici. Ujeli so ga četniki, odvzeli so mu plašč, ko se je vračal, so mu ga vrnili. Iz Beograda je odšel domov, toda kmalu se je zopet vrnil v Srbijo.

 

 

Marica Lipovec s trimesečno Rožico v izgnanstvu v Srbiji l. 1941.

 

Razmere v Beogradu so bile težke. Na karte za hrano in kurjavo se ni dobilo skoraj nič. Po hrano smo hodili v srbske vasi, tam smo kuhali brez sladkorja marmelado - pekmez iz sliv, kar nam je nadomeščalo sladkor. Vse smo prevažali na strehi vagonov, ker so bili vlaki prezasedeni, pa tudi bolj varno je bilo. V hišah smo si omislili majhne namizne štedilnike na trske in skozi okna napeljali dimne cevi. V nekaterih slovenskih gostilnah se je dobilo še kaj za pod zob. Izgnanci pa smo bili lačni slovenske knjige, zlasti poezije. Sam sem v Beogradu na svoje stroške izdal slovensko pesmarico "Izgnanci". Pesmi je napisal Jože Volk, slovenski duhovnik, izgnanec. Slovenske knjige nam je prinašala kurirka Rdečega križa iz Ljubljane. Skromno kosilo smo dobili pri RK. Poštni promet s Slovenijo ni deloval. Pisma domov smo naslavljali na znanko v Slavonski Brod (Hrvaška) in ta je pošto pošiljala naprej. Redno smo poslušali radio London in radio Svobodne Jugoslavije iz Moskve. Brat Mirko je hodil čez mejo v Zemun po pošto, seveda brez prepustnice. Dobili so ga Nemci in mu zaplenili pošto.

 

            

 

Slovenski otroci - izgnanci v Srbiji  l. 1941., Jankec spredaj levo              

 

 

Tragedija na Podgradju 9. decembra 1944.

 

 

Leta 1944. smo v Srbiji že čutili, da bo vojne kmalu konec. Najprej je bila osvobojena Vojvodina. Brat Mirko je dobil službo na Marićevem vinogradniškem posestvu v Gudurici pri Vršcu. Tam je vstopil v partizane. Ko je stražil taborišče vojvodinskih Nemcev, je spoznal svojo sedanjo ženo takrat mladoletno Hedi. V Beogradu je okupacija še trajala. Borbe za osvoboditev Beograda so trajale od 10. do 20. oktobra 1944. leta. Slovenski fantje so se množično javljali v partizane. Pošiljali so jih na sremsko fronto, kjer so že prve dni slabo oboroženi skoraj vsi padli. Od jeseni 1944. do maja 1945. so bile vse zveze z okupirano Slovenijo prekinjene zaradi fronte na črti Srem - Dalmacija. V tem času nismo dobili iz Slovenije v Beograd nobenega sporočila.

 

 

Mirko Lipovec kot partizan

 

V letu 1944. so na domačiji Lipovčevih na Podgradju ostali samo trije domači. Od sedem otrok so Nemci pregnali brate Janka, Naceka in Mirka v Srbijo, Franček je živel v Kamniku, najmlajši Milan pa je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko.  Mati Uršula Lipovec je umrla leta 1943. v bolnici v Gradcu. Na domačiji so ostali oče Ignac, hčer Marica in mladoletna hči Danica.

 

Tudi v Prlekiji se je upor proti okupatorju v letu 1944. razširil, posebno, ko je bilo jasno, da bo Nemčija vojno izgubila. Domači fantje so se priključili partizanskim četam, nekateri tudi zato, ker so dezertirali iz nemške vojske, v katero so bili prisilno mobilizirani.

 

Partizani domačini so se pogosto javljali pri Lipovčevih na Podgradju, posebno ponoči. Štirje partizani so se ustavili pri hiši tudi 8. decembra 1944. leta. Baje so prišli, da bi jim popravili čevlje. Bili so to Magdič Nande - Nabor iz Cvena, Vrbnjak Alojz iz Cezanjevcev, Dobrotinšek Janez iz Vojnika in Dušan - nepoznanega pravega imena in priimka. Pri Lipovčevih so prespali.

 

 

Prvo sporočilo o tragediji na Podgradju, šest mesecev po dogodku

 

Naslednjega dne 9. decembra sta dopoldan pridivjala dva nemška policista na konjih - ruska kozaka in se podala naravnost proti sobi, v kateri so bili partizani. Malo verjetno je, da sta prišla tja po naključju, verjetno je partizane nekdo izdal. Partizani so v obrambo zmetali na policiste nekaj bomb, en kozak je bil lažje ranjen, Vrbnjak Janez je bil ubit, Dušan pa je bil težko ranjen in je pozneje mučen v ormoški bolnici umrl, ne da bi karkoli izdal. Druga dva partizana sta ušla skozi zadnje okno proti gozdu, kozaka pa sta odjahala v Ljutomer po pomoč. Med streljanjem je  pobegnila tudi domača hči Marica. Druga hči Danica je bila takrat odsotna, bila je na prisilnem delu, kopala je strelske jarke.

 

Kmalu so se kozaki vrnili na konjih iz Ljutomera. Sedaj jih je bilo čez dvajset. Ker partizanov niso našli, so pobili pred hišo do smrti očeta Ignaca, dom pa izropali in zažgali. Niso dovolili, da bi domačini domačijo gasili zato je popolnoma zgorela. Danica in Marica sta se pridružili partizanom in v partizanih dočakali osvoboditev.

 

Ignaca Lipovca niso dovolili pokopati. Dva dni je ležal ob cesti pred domačijo. Šele po dveh dneh so ga domačini smeli pokopati skupno s partizanom Vrbnjakom za pokopališčem v Ljutomeru v Gaberju, kamor so nekoč zakopavali zločince in samomorilce. Po osvoboditvi so očeta njegovi otroci pokopali na ljutomerskem pokopališču v grob Lipovčevih poleg žene Uršule.

 

Izvedeli smo, da so kozaki pripadali nemškemu odredu  Polizeireiterabteilung - Serbien 3. Skvadron. Komandant odreda je bil Haupman Šidrovski. Pozneje je padel pri Žaleku v Logarovcih v borbi s partizanom Jurešom. Akcijo na Lipovčevi domačiji je vodil njegov namestnik Friemermann.

 

Tragične dogodke pri Lipovčevih je opisala po osvoboditvi Danica Lipovec, takrat dijakinja 5. razreda nižje gimnazije v Ljutomeru. Njeni spomini so bili objavljeni leta 1948. v knjigi "Še pomnite tovariši?"

 

"Bil je mračen in mrzel zimski večer: deževalo in snežilo je, vmes pa je tulil veter. Tesno mi je bilo pri srcu. Mislila sem na tovariše in tovarišice - terence, ki so prišli večkrat k nam na Podgradje, mislila sem na njihovo pot v tej temni noči.

 

Kmalu sva legli s sestro spat. Iz prvega spanja me prebudi rahlo trkanje na okno. Takoj sva bili pri vežnih vratih in spustile aktiviste v kuhinjo. Bili so sami stari znanci, tokrat premraženi in izmučeni. Na toplem so si kmalu opomogli. Aktivist Nabor je postal zopet stari Nande, blag in zaveden Muropoljec; Jurek je postal spet Lojze, krepak in drzen sin izpod Kamenščaka, ki je izgubil očeta in mater v osvobodilni borbi; Djure se  je spremenil v zamišljenega Jurčka Dobrotinška iz družine, ki je bila zaradi svoje zavednosti internirana, on pa se je izmuznil kruti okupatorjevi roki. Tovariš Dušan naposled je bil znova hladnokrven meščanski sin. Okrepčali so se in legli v toplo zakurjeni sobi. Domenili smo se, da jim nesem popravit raztrgane čevlje, ki so jim že ožulili noge in ki so na mnogih mestih prepuščali vlago. S takim obuvalom niso mogli naprej. Rade volje sem to navsezgodaj storila; na kratko sem se od njih poslovila. Nato sem šla namesto sestre na prisilno delo kopat strelske jarke, toda nekam izredno težko mi je bilo pri srcu. Tolažim se, da se mi najbrž zbuja kes, ker pomagam okupatorju, medtem, ko počivajo pod našo streho borci za svobodo.

 

Sredi popoldneva me pokliče izza grmovja ilegalna obveščevalka, naj grem z njo. Rade volje sem pobegnila od dela misleč, da me kličejo borci za svobodo. Ali tovarišica mi med potjo pove grozno novico, da je bila naša postojanka izdana, da so v borbi ubili Jureka in Dušana in da so mojega očeta pobili s puškami in kopiti. Oče mi je bil vse, matere že nisem več imela, umrla je leta 1943. od žalosti za svojimi otroci, saj so moji trije bratje morali pobegniti pred okupatorjem. Poleg tega so besni sovražniki izropali in požgali našo hišo. Kar slabo mi je bilo, dokler nisem našla na drugi partizanski postaji sestre. Obe sva se razjokali, nato pa premagali žalost in še isti dan postali partizanki.

 

Mnogo težav sva morali prebiti, preden je prišel dan osvoboditve.

 

Razveselil me je ta veliki dan, ali grenak je še vedno spomin na tiste, ki so kot jaz hrepeneli po svobodi. Moj oče, Jurek in Dušan, ki so padli pri nas, a tudi Djuro in Nabor, ki tudi nista učakala dneva osvoboditve. Padla oziroma zgorela sta v borbi na Grlavi".

 

 

Spominska plošča padlim pred Lipovčevo domačijo na Podgradju l. 1945.

O tragediji na Podgradju smo v Beogradu zaradi prekinjenih poštnih zvez zvedeli šele po 28. maju 1945., šest mesecev pozneje. S poizvedbo Rdečega križa nas je o tragediji obvestil brat Franček.

 

Vračanje domov izgnanih Slovencev se je pričelo v Beogradu 23. julija 1945., ko so popravili progo Zemun Zagreb. Ljudje so se vozili v živilskih vagonih, potniških vagonov ni bilo, pot domov v Slovenijo je trajala vsaj pet dni, vendar so bili vsi srečni.

 

V Slovenijo smo se vrnili skoraj vsi. Manjkala je le hčer Janka in Marice Lipovec mala Rožica. Ostala je za vedno pokopana v Valjevski Kamenici v Srbiji.

 

 

Lipovci zopet zbrani doma leta 1975. ob postavitvi spominske plošče padlim na domačiji na Podgradju

 

Iz ujetništva se je vrnil Milan. Pomagal je pri obnovi domačije. Prevzel je  domačijo in se poročil. Vrnil se je tudi Nacek. V Beogradu se je poročil z Marico Trstenjak in po vrnitvi s soprogo zgradil hišo na Slamnjaku. Mirko se je poročil z Hedi in pozneje zgradil s soprogo hišo v Kopru. Janko z družino se je vrnil v Maribor, s sinom Jankom sta v Mariboru zgradila hišo,  sestra Marica se je poročila, z možem zgradila hišo v Ljutomeru, Danica je končala šolo in se poročila. Z možem sta zgradila hišo v Celju.    

 

 

Po vojni so pogorelo Lipovčevo domačijo na Podgradju obnovili in dogradili prvo nadstropje

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pisma in slike domačih v Srbijo med vojno 1941 - 1945

 

Pisma in slike domačih iz domovine v Beograd in nekatera druga pisma slovenskih izgnancev pisana med drugo svetovno vojno je ohranila v Beogradu  Marica Lipovec, soproga Janka Lipovca, moja mati:

 

Pismo brata Frančeka, Ljubljana, 7. 7. 1941.

Dragi Janko in Marica. Tvojo karto iz Sarajeva sem dobil. Veseli me, da ste zdravi in upam, da ste že prosti. Danes mi ni uspelo dobiti Vašega naslova, bo pa gdč. Tončka jutri poizvedela. Sedaj bom imel sestanek z nekim g. Fleretom in upam, da Ti bom že ta dni odposlal nekaj sredstev. Preseljevanje se nadaljuje. Tudi mi smo pripravljeni.

Če boste rabili kaj posebnega, se takoj oglasi preko Rdečega križa na gdč. Tonči in ona me bo obvestila. Kaj navadnega pa tudi naravnost na moj naslov. Mi smo v Kamniku vsi zdravi in pripravljeni za vsako .........

Želimo Vam vsem vse najboljše in upam, da se kmalu vidimo, Vas pozdravlja Vaš Franček.

Pripis: Želim Vam skorajšnjo vrnitev, Vam pozdrave pošiljam Tonči Vogrinčeva in mama.

 

 

Nemški napis »Gasthaus« na gostilni Eme Zemljič v Stročji vasi, l. 1942.

 

 Pečat in novo ime gostilne, času primerno

Pismo Eme Zemljič, Stročja  vas, 14. 9. 1941.

Mila moja deca! Pismo sem z veseljem sprejela. Srčna hvala. Sedaj sem pa Mirka dan na dan čakala, pa ga ni. Bog nebeški kako sem v strahu. Poslala sem ga k Vama, pa sam Bog ve ali je prišel do Vaju ali ne in ali z vsem srečno? Dvanajst dni je, kar je šel dol, pa ga še danes ni nazaj. Vsi smo že v skrbeh in jaz najbolj, ker sem zopet jaz kriva. Prosim, pišita mi takoj ali je dospel do Vaju ali ne in kako, če je prinesel srečno obleko in drugo.

Meni gre slabo. V trgovini dobimo moko, mast, olje, sladkor, vse na karte, drugega pa nič, popolnoma nič. Obleke ne dobim, niti Bezugscheine ne izdajajo več. Jaz sem se prej oskrbela za zimo z obleko in čevlji, kar sicer ni moja navada. Ne rabim nič.

Vedno mi ljudje naročajo pozdrave za Vaju: Amerikanka, Hujsjakov Martinek, Ciril in drugi. Pišem Ti vedno pa ne vem, če Ti dobiš vse. Zdi se mi, da ne.......

 

Pismo slovenskega izgnanca Marici Lipovec, Valjevska Kamenica, 19. 11. 1941.

Spoštovana gospa! Ker se nam nudi prilika, se Vam javljamo s par vrsticami.

Mi smo še vedno v Kamenici, kjer je sedaj popolnoma mirno. Tu ni ne enih ne drugih, uradi še vedno ne poslujejo. Ker je v Valjevu težava s stanovanji, se nam tudi nikamor ne mudi.

 

Vreme imamo tu obupno. Burja, sneg in mraz. Obiskali smo tudi grob Vaše hčerkice. Bodite prepričani, da dokler bomo tu v Kamenici, bomo vedno radi pohiteli na zadnje počivališče Vaše prezgodaj umrle hčerkice ter po možnosti tudi prižgali v njen spomin kako svečko. Če pa dočakamo v Kamenici tudi še pomlad, potem bomo pa skrbeli tudi zato, da na grobku ne bo manjkalo cvetja.

Vaše stanovanje je že oddano. Prihodnji teden se vanj preseli Slovenec Perc iz Rakičev, vsaj njegove hčerke se gotovo spominjate.

Milinko prosi Vašega gospoda, da bi napisal na firmo, pri kateri ima rezerviranega še 40 l petroleja, pismo, na podlagi katerega bi Milinko potem ta petrolej dvignil ter ga potem bratski razdelil sebi, Ignjatovim, meni, Perčevim in mogoče še kateremu Vašemu znancu. Če bi bil Vaš gospod soprog voljan to storiti, za kar bi mu bili seveda vsi hvaležni, Vas prosim, da pismo pošljete kar meni, da ga jaz izročim Milinku. Drugače bi ga Milinko ne dobil, ker pošta še vedno ne funkcionira.

V slučaju, da nam kaj odgovorite, napraviti naslov Čebulj Danimir - slovenački izbeglica, Valjevo (slovenački logor - Karadžordževa ul. 4).

Sicer pa v Kamenici nič novega. Slovenci iz Svečine se odselijo korporativno v Valjevo, ker so razmere za njih postale nevzdržne (mnogo hiš pogorelih), enako tudi tovariši iz Pričevića. Kako bomo storili mi pa se  še nismo na jasnem.

Spoštovana gospa. Mnogokrat se vas v mislih spominjamo, sočustvujemo z Vašo nesrečo ter upamo, da ste pri Vašem g. soprogu našli vsaj malo utehe. Zelo nas bo veselilo, če se nam kaj javite.

Vam, kot gospodu soprogu in malemu Jankecu pošiljamo najlepše pozdrave vdani Čebuljevi.

V slučaju, da bi bili pripravljeni prodati polico, katero ste imeli v kuhinji, se zanima za njo g. Perc, sporočite samo ceno.

 

 

Cenzurirano pismo od doma (Luttenberg, Steierm,) v Srbijo

 

Dopisnica očeta Ignaca Lipovca, Podgradje, 14. 2. 1942.

Dragi! Mama je včeraj bila pri nas, smo brali pisma in si ogledali sliko. Mama dobi večkrat pisma, pri nas smo dobili le tisto Marici za god. Pisali smo tudi. Pri nas se še ni nič dosti spremenilo. Nacek je za šoferja v Grazu, še ledig, Mirko je tudi v Grazu pri nekem vinskem trgovcu v skladišču za polnjenje steklenic, ima 12 delavk oz. delavcev pod nadzorstvom, ostali smo doma kot smo bili. Veseli nas, da Vidva tam pogosto na nas mislita in da sta dobila lepo zaposlitev in svoje gospodarstvo. Tudi se Vas vseh vedno spominjamo, a pisali smo mi malokdaj, pač pa mama. Zima je letos tudi pri nas, več kot en mesec, je snega visoko, mraz je bil včasih 28 stopinj pod ničlo, tako, da se bojimo, da je trta pozebla, tudi drevje: Pisali bomo zdaj bolj pogosto, če boste le dobili. Pozdrav od vseh! Ata.

 

Pismo slovenskega izgnanca, Medoševac, 23. 3. 1942.

Gospa Lipovec! G. Ranković nam je sporočil po Vas naj vložimo prošnjo. Mi stanujemo in kuhamo v pisarni in nosimo slamnjače noter in ven. Ker srez ni dobil ene številke Uradnega lista, ne dobimo tri mesece podpore. V januarju bi morali vložiti neko prijavo. Tu je sedaj deset do dvanajstkrat dražje, a denarja ni. Zato Vas prosimo, da nas priporočate odboru za izdatno podporo v blagu. Mi nimamo denarja, da bi vedno intervenirali v Beograd kakor nekateri, ki se vedno vozijo in vse dobijo. Prosili smo za čevlje, blago, nogavice, copate. Moja žena nosi sedaj moje čevlje št. 43, ker je svoje izrabila. Otroci so tudi vsi strgani, saj bo skoraj leto od tega.

Tu imamo tudi še Lasiča Franca in ženo Marijo iz Rač, ki sta tudi zelo potrebna. On je bil mesar, a sedaj ni nič. Prosimo, potegnite se še za njega in prosite odbor naj Vam oddajo pakete za mene in Lasiča, dobro povezane, bo že g. Ranković odnesel. V vsakem paketu naj bo seznam darov in potrdilo, da so to darovi za izbeglice, sicer četniki to zaplenijo.

Sodnik Levstik je dobil državno službo v Vel. Bečkereku, potegnil je plačo za maj in junij in se je odpovedal državni službi. Odšel je v Vel. Kikindo v privatno službo. Ali je še tam ali je odšel v Ljubljano. Rad bi dobil njegov naslov, če ga morete dobiti pri odboru.

Tu je sedaj lepo vreme in kmalu bo pomlad. Nekateri pravijo, da se vrnemo avgusta, drugi za Božić.

Naši otroci so shujšali, isto jaz in žena. Ne vidimo mesa: fižol, fižol, krompir, to je naša hrana.

Otroci se spominjajo vedno na Jankeca. Ali je zdrav? Kaj pa gospod? Ali se zdravi? Mi imamo želodec popolnoma zdrav, vedno kruli.

Pozdrave od vseh in vsem Gabošček Ivan.

 

Prvo pismo v Srbijo od doma preko Rdečega križa

Dopisnica očeta Ignaca Lipovca, Podgradje, 24. 4. 1942.

Dragi vsi! Od Tebe smo dobili tri karte potem, ko si moje dve prejela, več pa nisem pisal, sem vedno odlagal, čas pa mine. Veseli nas, da ste Velikonočne praznike dobro obhajali. Pri nas so bili klavrni. Domov ni bilo nobenega, sami smo bili, pa razmišljali, kako gre Vam trem, kako Franček, ki je bil bolan in kako Mirku in Naceku, ki nista prišla domov. Mama vedno boleha, Marica je slabe volje, Danica se ima mnogo učiti. Milan je največ pri konjih, zdaj se uči orati.

Zima je bila mrzla in dolga, pa še pomlad zelo mrzla in mokra, pa ne pridemo z delom naprej. Še drv nismo pripravili. Že tri dni čakam na vreme, da bi drevje škropili. Mi smo vsaj gorice skopali, drugi pa še imajo dosti ali vse. Drugače je pa dobro, to tudi Vam želim. Pisali bomo že malo bolj po gostem. Pozdravljam Vas vse tri prisrčno, Ata.

 

 

Pred slovensko knjigarno v Beogradu, zbirališčem slovenskih izgnancev, Marica Lipovec in Klara Čok

 

 

Dopisnica očeta Ignaca Lipovca, Podgradje, 14. 3. 1942.

Draga Marica! Ker je že teden minil, kar sem Vam pisal zadnjo karto, je med tem že mnogo novega za pisati. Hujsjak Franček je doma že en teden, bojda še je jako slab. Franček nam piše, da se je na potovanju prehladil in ga ne bo k nam tako kmalu, samo kratko piše od rajže. Z g. Spindlerjem je samo Vaša mama govorila, včeraj pa je  že odšel nazaj v službo. Pri nas je drugače vse po starem, za Vas tri pa se vedno brigamo, da po Vaši mami izvemo, kaj novega se zgodi, kako stoji Vaša trgovina, kaj je s službo in lastnim domom. Vse to nas veseli in hvalimo Boga, da je še tako. Pozdravlja Vas vse tri Ata.

(Spindler - nemški vojak v Beogradu, doma s Cvena pri Ljutomeru. Bil je cenzor pošte na glavni pošti v Beogradu. Vsa naša pisma od doma in domov so med vojno šla preko njegove "Feldpost". Po vojni ga nismo več srečali.)

 

 

Zbirka pesmi »Izgnanci« slovenskega izgnanega duhovnika Joža Vovka, ki jo je izdal v Beogradu Janko Lipovec.

 

Dopisnica očeta Ignaca Lipovca, Podgradje, 17. 5. 1942.

Dragi! Dobili smo od mame Tvoje pismo od 3. t. m. Hvala za pozdrave in sporočilo, da moliš za našo mamiko. Tudi mi molimo za Vas in za vse druge. Veseli nas, da Vam gre dobro. Tudi nam nič drugega ne manjka kot zdravja. Mama je danes v postelji, je včeraj še bila gor. Dela imamo tudi mi dosti, pa zato nič ne pojamram. "Die Arbeit macht das Leben suss", se učimo. Marica je dobila karto od Tebe, pa ni nič odgovorila do danes, zdaj se Ti zahvaljuje. Franček je bil prejšnji teden doma, ga je mama pozvala, da njej tako težko dene, da Naceka in Mirka nič več ne vidi in tudi že več kot en mesec nič ne pišeta, da bi kaj domov prišla pa tudi ne izgleda. Tako si dela še bolj težke skrbi kot je potrebno.

Sadno drevje lepo cveti, vse slive, jablane in hruške. Tudi vinogradi že precej dobro kažejo kljub hudi letošnji zimi. Orehi pa so precej zmrznili. Umrl je gostilničar Strasser v Ljutomeru. Pa pišite spet kaj, tudi nas veseli, če dobimo kaj od Vas, bodisi da dobimo mi ali mama.

Pozdravljamo vse prav prisrčno, Ata.

 

Dopisnica očeta Ignaca Lipovca, Podgradje, 7. 6. 1942.

Dragi! Danes je Franček doma in se Vas vseh skupaj spominjamo. Prišel je s potovanja iz Dunaja in bo par dni doma. Se vsaj nekaj pomenimo. Zdaj imamo lepo vreme, bomo začeli kositi in sušiti, potrebujemo mnogo krme, ker imamo dovolj živine. Češnje so začele zoreti in jabolka tudi lepo kažejo. Od Vas že dolgo nismo dobili nobenega pisma, pač pa nam je Vaša mama povedala, ko je ona dobila pismo. Pišite kaj spet, če je kaj zanimivega. To že vemo, kako Vam gre v trgovini.

Pozdravljamo Vas vse prisrčno, Ata.

Dragi. Slučajno sem doma. Tukaj je sedaj lepo in češnje že zorijo. Se spet kmalu oglasimo. Vse prisrčno pozdravlja Franček.

 

 

Ena od pesmi slovenskega duhovnika Joža Vovka iz zbirke »Izgnanci«

 

Pesmarica Izgnanci duhovnika J. Volka je izšla januarja 1941. še pred koncem druge svetovne vojne. Nekatere pesmi iz te knjižice , predvsem pesem »Naš klic«je oddajal radio osvobojenega Beograda še med drugo svetovno vojno in so pesem poslušali v takrat še okupirani Sloveniji.   

 

Dopisnica brata Frančeka, Zagreb, 8. 7. 1942.

Pismo si med tem verjetno prejel. Pri Hrdličku je 20 kom. peres od 200 izvoda, če jih rabiš, piši tja, kam naj ti jih pošljem, plačal jih bom jaz. Pri nas gori je zadnji čas bolj trda, kot pri Vas lansko leto. Doma v Ljutomeru je vse v redu. Pišem na kolodvoru pred odhodom vlaka. Če bo kaj hujšega, se tudi jaz preselim sem. Kako kaj Sinek? Upam, da se imate dobro. Oglasite se zopet kaj.

Vas prisrčno pozdravlja Franček.

(Sinek - Mirko)

 

Dopisnica očeta Ignaca Lipovca, Podgradje, 31. 8. 1942.

Dragi nam vsi! Že dolgo nismo dobili glasu od Vas. Mihajlovića gospa je zdaj že pri možu in Vas kaj obišče. Upam, da se vsi dobro počutite. Pri nas je po starem vse, le dela imamo čim dalje več, če hočemo v redu držati gospodarstvo. Nacek nam je pisal iz Budimpešte, meni za god, pa je dolgo šlo po pošti. Piše, da mu gre dobro.

Pozdravlja Vas vse prisrčno Ata.

Dragi moji! Tudi jaz par vrstic, moje zdravje se nič ne more zboljšati, tudi prav mi ne služi pero.

Do sem je od mame, so že nervozni, z Milanom se peljeta k zobozdravniku. Mama so žalostni, ker gospa ni mogla za Vas nič vzeti in želijo, da Ti Marica Sineka lepo vzgajaš. Čim več nam pišite. Mnogo pozdravov Marica. 

 

Dopisnica očeta Ignac Lipovca, Podgradje, 21. 9. 1942.

Dragi moji. Že dolgo nismo od Vas nič pošte dobili. Omama je prejela in nam to tudi za enkrat zadostuje. Pri nas je sedaj mnogo dela s sadjem, sedaj se setev začne, pa zaradi dolgotrajne suše se ne da povsod orati. Franček nam je pisal, da se je izmazal iz težje bolezni, da lahko spet dela, nam je pisal. Dolgo ni mogel delati, pisal nam ni en cel teden. So pač križi in težave na svetu. Doma pa je vse po starem.

Pozdravlja vas vse Ata.

 

Dopisnica očeta Ignaca Lipovca, Podgradje, 2. 11. 1942.

Dragi naši! Dolgo nismo nič pošte dobili od Vas, zdaj je mama dobila dve kartici za god in se Vam prav lepo zahvali, posebno še Jankecu. Bratev smo letos zgodaj opravili, že 13. oktobra, bilo je malo več kot lani. V moje največje veselje sem na lanski novini že 10 grozdekov nabral. Posejal smo že tudi vse, je vedno suho in toplo vreme, le jabolka imamo še za pospravit. Tokrat se moram tudi jaz oprostiti, da že dolgo nisem nič pisal, dela je dosti in čakali smo od Vas pošto. Omama nas je obveščala, ko je dobila. Prisrčno Vas pozdravlja Ata.

Franček je bil na bratvi in Allgayerova gospa in Herma. G. Bregant iz Ptuja Vas lepo pozdravlja. Pa pišite spet kaj, vsaj na 14 dni, da nas vsaka kartica razveseli. Pog......iz Lj. je mrtev.

 

Pismo brata Mirka, Bor, 3. 6. 1943.

Dragi! Po dolgem času se spet malo oglasim iz črnega Bora.

Poslane stvari po g. Brenčiču in druge sem v redu sprejel, hvala lepa. Slišal sem, da je bila ga. Mihajlović doma, če le ni bila gostobesedna in drugače je kaj novega doma?

Tu nam še gre kar hitro čas naprej, tako bomo menda kmalu odslužili svoj rok, seveda če pridemo potem domov je pa tudi vprašanje. Upam, da bom dobil v kratkem dopust, torej bom Vas prišel kmalu pogledat in tako bo spet čas hitreje minil.

Kako pa pri Vas doma, je kaj novega? Se še Jankec kaj spominja na ludega strica?

Pišite kaj! Pozdravite Marnove! prisrčen pozdrav Mirko.

 

Pismo brata Mirka, Bor, 25. 6. 1943.

Srečno sem pripotoval nazaj v Bor in sem spet na svojem starem mestu. Tu se nič ni spremenilo in gre delo spet dobro naprej. Izgleda, da bo naš celi lager preseljen, kam ne vem, sam ostanem sigurno tu, kar bo tudi najbolje. Novic posebnih ni, mogoče bom sedaj lahko pisal našim v Bedekovčino, seveda če bom dobil odgovor je pa spet druga.

Tudi Franciju bom lahko kaj pisal preko nekega prijatelja in bom tako lahko dobival en kilogramske pakete, malo perila bi mi prišlo prav, sicer še ne vem, če bom to poskušal. Kako pa doma, je kaj novega, če je ali pa bo mi pa malo pišite.

Prisrčen pozdrav vsem Mirko.

 

Pismo brata Frančeka, Kamnik (Stein), 5. 8. 1943.

Sporočam Vam, da iz mojega stanovanja že dva dni svečano plapola "stara nogavica", dobili smo namreč zopet hčerko, pa to fejst dekle tehta 3.70 kg. Mati in otrok sta zdrava. Škoda, da Vas ne morem povabiti na moje družinsko slavje.

Kako se kaj imate? Tukaj je vse po starem in se ne morem pritožiti. Delam pridno. Kako Vaš kšeft? Imate dovolj blaga? Od tukaj se lahko pošiljajo malenkosti do četrt kg. Pišita kaj naj pošljem, to lahko pošljem vsak teden. Mislim, da Vama pride najbolj prav kaka mala fontura (?)? Sineku tudi pošljem te dni 3 kom 1kg Feldpost pakete.

Tudi doma je vse po starem, samo naša mama bolj boleha. Svetoval sem Graško kliniko, pa s starimi ljudmi je težko, ne vem, če bo šla.

Upam, da se kaj kmalu oglasite pri nas. Je Marica iskala dovoljenje za na Gorenjsko? Pišite kaj! Vas prisrčno pozdravljam Vaš Franček.

 

Pismo mame - omame Eme Zemljič, Stročja vas, 20. 8. 1943.

Draga deca! Najtežje Vam sporočam v mojem življenju. Mama je v Grazu podlegla, umrla je včeraj ob 2. uri popoldan v Sanatoriju Hanza. To je udarec, ki ga nismo pričakovali, prepričani smo bili, da bo našla pomoč, pa je prišla smrt.

Ata je bil gori pri Njeni smrti in prejšnji dan Franček. Smrt je imela lahko a nam je pustila hude posledice.

Bila sem na pošti, da bi Janku brzojavila ali tebi, a ne sprejemajo na noben način telegrama. Mogoče pa bi se dalo priti na pogreb, vsaj Marica. Pogreb bo v ponedeljek, jutri jo pripeljejo domov. Naročila sem za Vaju venec in Vajin zadnji pozdrav. Tudi za sebe enega. Za Vaju "Zadnji pozdrav Janko, Marica, Jankec".

Bog Vaju varuj, takšno izgubo, če mama umre ni tolažbe, vsaka beseda je odveč.

Vas pozdravlja in poljublja mama.

 

 

Da bi preživeli vojno, so domači morali delati na polju. Ema Zemljič na polju pobira buče, l. 1942.

 

 

 

Pismo sester Marice in Danice, Podgradje, 14. 10. 1943.

Ljuba Marica, Janko in Sinek! Odkar so nam naša mama umrli, se že ves čas spravljam k pisanju. Tvoje zadnje pismo Marica smo brali, kjer pišeš, da si ateku pisala pismo, nič nismo dobili, sama sem se čudila, da ni bilo glasu od Vas. Kako je zdaj pri nas, si lahko mislite. Mama nam povsod manjkajo. Morala bi jih nadomeščati, pa kje to jaz zmorem, kar zmore mati. Uboga naša mati, uboga mama, vedno so rekli, da bi rada dočakala, da se zopet vsi zberemo. Pa to samo Bog ve, kdaj bomo dočakali, mama niso. Če jim je kdaj pismonoša povedal, da si mami pisala, so takoj šli sami brat pismo, ali pa so Dano poslali ponj. Kolikokrat so tožili, zakaj nisi njim Rožice pustila, bi mogoče le živela, pa koga bi zdaj imela, gotovo sta se našle v večnosti. Veš Marica, še zdaj ne morem razumeti, da smo našo dobro mamo izgubili. Skoraj verjeti ne morem, pa vendar moram, ker mama povsod manjkajo. Ni za povedati, kako hudo je mater zgubiti, posebno meni, ki sva bili vedno skupaj. Meni so tudi sporočili svojo poslednjo voljo, naj skrbim za deco in ateka.

 

 

Vsa pisma od doma so bila cenzurirana

 

Ljuba Marica bodi tako dobra in daruj za svete maše, za mamin dušni mir. Do zdaj je bila samo ena maša za njih na dan pogreba, Lovrec ne vzamejo za maše, ker imajo polno naročil, največ za vojake. Ti boš gotovo tam več dosegla.

Pri nas že celi dan dežuje, danes sem si vsaj malo odpočila. Do zdaj smo imeli mnogo dela, včeraj smo zadnje koruzinje poželi. Sejati še imamo precej. V ponedeljek smo bratev opravili, je bilo malo, jaz niti nisem tam bila, tudi Vaše mame ni bilo. Povsod se pozna, da nimamo mamike. Samo da že skoraj kateri domov pride, to še nam daj Bog dočakati.

Prisrčno pozdravljamo vse vsi skupaj Marica.

Mnogo lepih pozdravov Marici in Janku in Sineku, Jankecu pa en poljub Danica.

 

Pismo očeta Ignaca Lipovca, Podgradje, 27. 10. 1943.

Dragi Janko, Marica in vsi! Sporočam, da je včeraj bila že cenitev po pokojni mamiki. Zaključila se je cenitev tako, da pride na vsakega otroka (sedem delov) malo manj kot tisoč mark. Rekel sem, da bom iz lastnega dodal, da bo vsaj celih 1000 RM. To se bo uredilo pri prihodnji zapuščinski razpravi. Rekel sem, da dva sina, ki sta študirala, po najinem dogovoru ne dobita dediščine. Zastopnik sodnije je pa rekel, da morata oba za to (do zapuščinske razprave) poslati pismeno odstopno izjavo in da naj Vama pišem, da lahko pravočasno pride odgovor.

 

 

Pogreb mame Uršule Lipovec v Ljutomeru l. 1943.

 

Torej Janko, če nujno ne potrebuješ tega denarja iz zapuščine po pokojni mamiki, pošlji tako izjavo, seveda v korist ostalim bratom in sestram ne meni. Če pa rabiš denar pa ti tudi lahko izplačam, če je dana kakšna  možnost, da bi lahko poslal.

Enako pišem tudi Frančeku, seveda to ne velja če rabi denar, pač pa če želi.

Doma je zdaj pač marsikaj drugače, pa moramo se vživeti v našo usodo, mi ubogi zemljani. Sušo čutimo tudi pri vodi. V našem studencu že celo leto manjka vode. Rad bi dal drugega skopati če bo mogoče. Bratina mi je tako bolj pogojno obljubil, da bo naredil. Bil sem danes v Bučečovcih, pa tudi tam manjka vode. Seveda tudi pri mnogih drugih.

Za rastline pa je bilo dovolj moče, da je še vse precej zraslo. Repe je celo dovolj. Posejali smo zimščino. Imamo pa še vse polno dela. Hvala Bogu, da imamo sicer zelo lepe dneve, da nam se ne mudi.

Pišemo pač manj v dobri veri, da Maričina mama piše tudi v našem imenu, kakor tudi mi Vaša pisma redno beremo.

Pozdravlja Vas vse Ata in ostali

Mnogo lepih, domačih pozdravov vsem pošilja Vaša Marica.

 

 

Pismo brata Frančeka, Kamnik, 4.11. 1943.

Dragi! Že dalj časa ne dobim nobenega glasu od Vas. Pa upam, da Vam gre dobro. Pišite vsaj če ste dobili vse paketiče, do sedaj sem jih mislim poslal 5 (rute). Če dobita v redu, lahko še dalje pošiljam. Sinek mi je enkrat pisal radi perila, pa se sedaj nič več ne oglaša. Najbolje je, da pošlje Feldpostmarke.

Tudi nisi nič pisal, kako si uredil z Marulo Pahor v Trstu. Si dobil kaj blaga? Dopis za Gunther Wagner Zagreb sem takoj odposlal, ste dobili odgovor? Kako Vam kaj napreduje s trgovina? Jaz sem nakupil nekaj strojev, za pozneje.

Delam tudi načrte, da bi zidal čim bo mogoče, ker se bo treba najbrž osamosvojiti in Mihael ne vem če bo hotel pozneje to prodati. Nekaj si mi pisal, da se je Mihajlović osamosvojil, kaj pa dela? Naj se kaj oglasi! Tudi Ducek se zanima za Vas vse. Od časa do časa se oglasi. Gre mu, kakor piše,  dobro.

Novega nič. Tudi doma nič posebnega. Otroci pridno rastejo in so zdravi. Ob priliki pošljem kaj slik. Oglasite se!

Prisrčne pozdrave od nas vseh Vaš Franček.

 

Pismo Franca Sitarja, bodočega soproga Marice Lipovec, Fleising, 14. 11. 1943.

Velecenjeni! Ali Vam ne bi smel tudi jaz napisati nekaj vrstic? Mnogokrat se Vas spominjam ali pri branju katerega Vaših pisem, še bolj živo pa pri gledanju slik, ki ste jih poslali, bodisi v Stročjo vas ali na Podgradje. Dobro izgleda Vaša troglava družina, ponosno se drži mali Janko v trgovini.

Toda čas Vam je prinašal hude udarce. Zgubili ste otroka, katerega ste z mnogimi mukami privedli že tako daleč v pregnanstvo. Doma pa ste zgubili mater, katere sleden dih je veljal, da bi se njeni otroci in ljubljeni še enkrat vrnili pod njen krov. To je vse kruta usoda sovražnosti prinesla s seboj. Obema naj sveti večna luč, Vam pa moje najiskrenejše sožalje.

Tudi v domovini nam ni prizanešeno. Vojne razmere vodijo do raznih odredb, ki puščajo posledice na posamezniku in celoti. Sam sem šel že skozi mnogo bičev, pa tudi v najnovejši sedanjosti mi ni prizanešeno. Polnih pet mesecev že okušam vojaški kruh. A o tem času se ne morem pritoževati, tu imam vsaj mir, lahko po svoje živim, po svoje se izražam, manjka mi le dom, isto kot Vam. Želodec živi od hvaležne domovine, drugo pa imam tu.

Kot tolmač še mogoče kdaj tja dol k Vam na dopust pridem, če bi bil kje tam zaposlen. No s Sinekom bi se sedaj imela že dosti za pogovoriti. Če

 

 

Poroka Naceka Lipovca in Marice Trstenjak v Srbiji l. 1944., poročne priče slovenski izgnanci dr. Marnovi, zraven slovenski duhovnik Joža Vovk

 

bom dolgo tu, bom se tega tako odvadil, nimam nikogar. Moje občevanje je samo potom papirja.

Trikrat sem že tudi domov pogledal. Pa tudi tam nikogar več ni, da celo tako daleč in v zapuščene kraje so odšli, da jih niti pošta ne doseže. Zadnjič sem bil doma ob prazniku Vseh svetih. Takrat sem tudi slikal grob Vaše pokojne matere. Ko bodo slike gotove, Vam jih pošlje, gospa je namreč izrazila željo, da bi jih radi imeli. Grob je zelo, zelo lepo okrašen. Ali kaj,  ko matere več ni. Najbolj jo pogreša Marica, ona toži po njih. Povsod samo "ko bi še mama živeli".

Končujem zaenkrat. Če boste imeli priliko, se kaj oglasite, saj sedaj lahko tudi že Sinek piše. Ostanite zdravi, Bog naj Vas čuva, ohranite hladno kri, vojna se mora končno tudi enkrat končati.

Prisrčno Vas pozdravlja in želi čimprejšnjega svidenja, Vam vdani in hvaležni Franček.

 

Pismo Ignaca Lipovca, Podgradje 17. 11. 1943.

Dragi Janko in drugi! Pismo s slikami in Tvojo odpovedjo smo dobili. Hvala lepa za oboje. Slike so nam v spomin, odpoved pa je po namenu in dogovoru naše pokojne mamike izvršeno dejanje.

Od cenitve dalje še nisem imel v zadevi zapuščine nič opraviti.

Te dni smo dobili slike od pogreba in Vam jih nekaj pošiljamo, kaj in koliko bode že Marica napisala.

 

 

Mirko in mali Jankec v Srbiji

 

Nekaj časa smo že imeli eno deklo punco z Mote, pa je nam že odšla, da smo spet sami. Ker je že celi teden malo snega, je zdaj delo na polju ustavljeno. Delamo drva, drvarnica še tudi ni gotova in Bratina mi je rekel, da bode nam studenec delal, naj si šoder navozimo. Več pa bo Marica napisala.

Pozdravljamo Vas vse prisrčno Ata.

Franček je tudi že poslal odpoved.

 

Dragi mi vsi! Janko mi je že za god voščil, prisrčna hvala. Se vsaj spomnim na to. Prihodnji mesec smo trije godovniki, tudi Božič pride, mi bomo tako sami, zdaj smo štirje pri hiši.

Marica tudi Tebi želim vse najbolje za god, vse, kar si sama najbolj želiš, se Ti naj izpolni.

Priložene so Huberjeve slike, 9 različnih je izdelal. Tudi omama, oz. mama je na eni.

Zdaj se nam bo zima dolgo vlekla, ker se je tako zgodaj začela. Pa dela bo kljub temu vedno dovolj. Koliko imam samo krpanja. Prej je bilo to mamikino delo.

Trgovino pa imate veliko. In če je le dosti notri. Tu pri nas je hudo za papir, posebno za kuverte.

Oglasite se nam še večkrat, tudi mi se bomo. Prisrčne pozdrave vsem velikim in malim Vaša Marica.

 

 

Pismo brata Frančeka, Kamnik (Stein) 28. 12. 1943.

Dragi. Bil sem službeno odsoten pa Vam šele danes izražam moje najlepše k praznikom in srečno novo leto! Pred par dnevi je bil Jankov god, pa smo tudi zamudili z našimi čestitkami. Bil sem tudi doma. Je vse po starem in se imajo dobro., tudi v Stročji vasi. Tudi tukaj ni nič novega, samo je vreme bolj nemirno. Čakal sem na Babnika, pa ga ni bilo, najbrž je dobil dopust za pozneje.

Hvala za čestitke, so ravno dospele s pošto. Več v kratkem.

Vas vsi prisrčno pozdravljamo Vaš Franček.

 

 

Pismo brata Frančeka. Kamnik (Stein), 22. 1. 1944.

Pismo sem sprejel, hvala. Ker izgleda paketi ne prihajajo vedno, ne bom več pošiljal. Bilo pa bi dobro, da mi pošljete, če ima Sinek kaj Feldpostznamk, ker se v 1 kg lahko že marsikaj pošlje, kar Vam tam lahko zelo prav pride. Glede Mihaila sem vzel na znanje, da si mu nakazal. Drugo pa bi pozneje uredili, če bi mogoče njemu ne bilo sedaj prav, ker je vrednost res malo preveč različna. Čakal sem, da pride g. Florjan, pa najbrž ne dobi dopusta.

Veseli me, da Vam gre dobro in celo mislim, da ste lahko v neki meri usodi hvaležni, da je tako naneslo, ker mi še ne vemo, kaj nas čaka. Sicer nam drugače nič ne manjka, mislim radi oskrbe življenja. Domov večkrat pogledam. Se imajo kar dobro. Ducek mi tudi piše. Njemu gre dobro. Zanima me, kaj dela Mihajlovič, moj kolega, pozdravi ga. S Pahor iz Trsta nimam nobenih zvez. Si dobil kaj blaga? Pišite zopet kaj kmalu.

Mnogo

lepih pozdravov vsem od nas Vaš Franček, Vida, Janja in Vikica.

Ducek = Nacek

 

 

Pismo brata Mirka, Gudurica, 18. 9. 1944.

Dragi! Po precej dolgem času se mi je spet ponudila prilika, da se malo oglasim, mogoče boste to pismo dobili, ker pošta že precej časa ne gre. Čul sem, da je precej vroče okrog vas, pa upam, da ni nobene škode, za trgovino vem, da je še cela razen ene šipe, torej če ni drugega nič hujšega se take stvari še ne dajo vpisati v vojno škodo, za stanovanje pa ne vem.

Možnosti seveda ni kaj pisati sem ali domov tudi ne.

                                                         

 

Vikica in Janja Lipovec iz Kamnika

 

Tukaj se je zadnje čase precej spremenilo, ljudje so precej nervozni, je vse polno izbeglic, a drugi se isto pripravljajo za isti poklic, naša gospa je že odšla v Budimpešto, razen lastnika, on pa je še sam tu pri vojakih, ter nas pride samo ob nedeljah pogledat, torej sem precej napredoval, ker sem postal sam gospodar, samo izgleda, da se bomo kmalu vsi razbežali, vsak dan nove naredbe, tako da so ljudje že včasih čisto nori in zraven še pa sosedje streljajo kot za stavo.

Sam z našimi ljudmi delam mirno naprej, nas nobeden nič ne vpraša niti ovira. Jutri pričnemo že prvo trgatev, druga pride okrog 8. do 15. 10. Za takrat ste pa vsi štirje prav vljudno vabljeni, seveda če bomo brali!

Mogoče pridem enkrat za dan dva v Beograd, seveda to zavisi od dela ter vremenskih prilik.

Več ob drugi priliki. Prisrčen pozdrav vsem skupaj, Mirko.

 

 

Pismo slovenskega partizana A. Kocuvana, doma iz sv. Benedikta pri sv. Lenartu, Šid, 22. 11.1944.

Dragi mi vsi! Ne veste, kako ste me iznenadili. Mi ravnokar primahamo v Šid, pa mi eden od tovarišev iz prejšnje grupe pride nasproti s pismom. Res zelo me je razveselilo. Najlepša hvala zanj. Hvala pa tudi za voščila. Ne vem, kako se naj Vam zahvalim za paket. Nisem ga še sprejel, ker gredo menda vsi paketi najprej do položaja (fronte) in se šele od tam vrnejo.

 

 

Priprave ob bombardiranju Beograda za odhod v klet, obvezna vedno pripravljena prtljaga: igrače, škatla bombonov, koca in steklenica vode.

 

Dobil ga bom sigurno jutri. Najlepša hvala.

Kako smo potovali, Vam je povedal Mirko. Od takrat, ko se je on vrnil, nismo doživeli nič posebnega. Sedaj v Šidu smo razdeljeni po hišah. Jaz sem imel srečo. Štirje smo dobili kar čedno sobo in se bomo kar dobro imeli. Hrana je tukaj baje bolj "drite", kot pravijo. Sicer se bo pa to v najkrajšem času zboljšalo, ker bomo dobili svoj kotel in kar k njemu spada ter si bomo sami kuhali. Kuharja že imamo in bo stvar menda kar šla.

Kako dolgo bomo ostali v Šidu, ne vem. Mislim, da bomo božična vsak način obhajali tu. Silvestra bomo menda imeli malo višje gori, ker bi na vsak način rad, da bi fašenske krape pražili v Stročji vesi. Moramo se le malo flisati, ker drugače Vam obljube, da bomo vsaj zgodaj spomladi doma, ne bomo izpolnili. Sedaj, ko smo že tako daleč, bo mislim že šlo. Malo nas bo včasih zeblo, včasih nam bo morda vroče, pa privaditi se bo treba vsega.

Iz fronte Vam zaenkrat ne morem pisati nobenih novic. Nič točnega nismo zvedeli. Prva grupa je bila že krščena. Dva dni je bila v boju. Druga grupa, ki je šla pred nami, je še tu v Šidu. Klara, Dušanu še nisem mogel reči radi pušelca, ker je bilo preveč ljudi okoli, pa bi mu bilo preveč nerodno.

Še enkrat najlepša hvala za vse in prosom Vas, da se me tu in tam spomnite s kakšnim pismom.

Najlepše Vas vse skupaj pozdravlja in Vam v novem letu želi vse dobro, Vaš Dolfe.

To je bilo zadnje pismo slovenskega partizana A. Kocuvana. Naslednji dan je padel. Pokopan je neznano kje.

Klara = Klara Čok, slovensko dekle - izgnanka, ki je živela z nami v Beogradu.

 

 

Sporočilo (največ 25 besed) preko Rdečega križa - poizvedba, piše brat Franček Lipovec iz Kamnika, Slovenija, 28. 5. 1945.

V Kamniku vsi živi in zdravi. Na Podgradju domačija uničena, oče ubit od okupatorja. Te dni potujem tja. Oglasite se kakorkoli čim prej.

 

 

Pismo brata Frančeka, Kamnik, 18. 6. 1945.

Dragi Janko! Pismo od 14. 6. sem dobil. Veseli nas, da ste živi in zdravi. Prvo poročilo je prinesel g. Babnik in potem g. Kramar.

Prejšnji teden sem bil na Podgradju in sem pokrenil najnujnejše za pozidavo doma. Naš oče je bil ubit 9. dec. 1944 in dom požgan do tal in izropan - gospodarsko poslopje še stoji. Bil sem en teden pred dogodkom še doma in me je presenetilo, ko sem zvedel. V kratkem se je zgodilo takole: Marica je prenočila 4 partizane (2 domačina). Radi popravila čevljev so ostali še dopoldan v hiši. Opoldan sta pridivjala dva kozaška nemška policista in sta vdrla v stanovanje, prišlo je do spopada in sta bila dva partizana ubita, en policist ranjen. Policista sta ušla. Oče je prišel domov ravno med dogodkom. Marica je z Danico ušla. Danica je bila v Medjimurju, Marica pa se zadržala pri partizanih. Oče bi tudi lahko ušel, pa ni hotel. Čez kake 2 do 3 ure je pridivjala iz Ljutomera četa kozaških policistov in je očeta pobila na cesti pred hišo, kjer je ležal 2 dni, potem so ga pokopali brez krste za ograjo na pokopališču. Čim bo mogoče, bi ga odkopali (najbolje v jeseni), ko bomo vsi doma. Zvečer so potem hišo požgali.

 

Sedaj je doma Marica, ki se je poročila s Sitarjem. Delno se že urejuje, iz žitnice pa je urejeno zasilno stanovanje. Danico bom vzel k sebi. O Milanu še ni nobenega glasu, če pride, bo posestvo najbrž njegovo. To bi uredili, ko pridemo skupaj.

 

 

Poroka Marice Lipovec s Frančekom Sitarjem l. 1945.

 

Nacek je prišel z Mico ravno, ko sem bil doma. Nastanil se je pri Trstenjakovih. Če pride Mirko, lahko dobi staro službo nazaj. Za Tebe pa mislim, da se ne mudi. Razmere še niso urejene, pa imajo bolj besedo tisti, ki so bili v gozdu. Najbolje da prideš prej pogledat.

V Stročji vasi je vse v redu. Bilo je hudo, ker je bila fronta. Pri meni je vse po starem, pripravljam se na delo.  Pa zdaj je še vse bolj v povojih, bomo videli! Upam, da se kmalu vidimo in se bomo več pogovorili. - Kje je tekstilec Mihajlović?

Lepe pozdrave vsem Franček.

Kot glavne krivice za dogodke doma obtožujem ljutomerske naciste z Herndlom na čelu. Temu se imaš tudi Ti zahvaliti za selitev.

 

 

Janko, Marica in Jankec v Beogradu po osvoboditvi

 

 

Iz domovine so začela prihajati zopet necenzurirana pisma z drugačno znamko, novim imenom ulice in starimi domačimi slovenskimi imeni krajev (Benedikt v Sl. g.).

 

Janko, Marica in Jankec v Srbiji

 

Pismo Marice Lipovec, Stročja vas, 1. 11. 1945.

 

Pišem na Dan Vseh svetih, še vedno v Ljutomeru.

Pogreb očeta Ignaca je bil lep v tem, ker smo bili vsi zopet skupaj. Franček je bil z ženo in otroci z avtom. Pozneje smo šli v Stročjo vas, Sitar ni hotel priti, smo dvakrat poslali po njega, prišel je ob petih zvečer....... Sedaj na dan pogreba smo si vsi vse odpustili in smo si vsi dobri. Najbolj je srečna s tem Marica. Vse podrobnosti Ti bom razložila najbolj osebno. Povabila sem Marico v Beograd naj pride po mamo in si en teden odpočije, ker je zelo potrebna.

Venec za grob mi je že Franček naročil. Tisto noč sem pri Zavratnikovih shranila kovček, pa mi pravijo, da so naši gori v sobah, sem pa v soboto zvečer tam spala.

Potovala sem do Zidanega mosta dobro, pozneje pa ti bom razložila. Ljutomer je še vedno stari Ljutomer.

Poljube vsem Vaša Marica.       

     

 

Prvo obhajilo v Srbiji

 

 

  Priložnostna znamka 60 - letnice

 povratka slovenskih izgnancev iz Srbije

                                 

 

Zopet vsi skupaj, obisk našega srbskega gostitelja kmeta Nastića iz Valjevske Kamenice v vojnem letu 1941. na obisku v Stročji vasi, spredaj vnuk Robert Lipovec, l. 1969.

 

Priložnostna znamka vrnitve slovenskih izgnancev iz Srbije 1941 - 1945

 

Ljerka, prvič v Stročji vasi 1961. leta

 

 

Prvič na obisku, dedek Janko, Ljerka, babica Marica, omama, 1961. leta

 

Robi in Tomaž na počitnicah v Stročji vasi 1976. leta

 

 

 

 

Robi in Tomaž na hišnem pragu v Stročji vasi 1976. leta

 

 

Kraji, v katerih so živeli naši predniki

 

Ljutomer

Prvič se področje današnjega Ljutomera omenja leta 891. kot Ruginesfeld v  solnograški posesti. Tega leta je tudi izrecno zapisano, da je ta zemlja bila nekdaj last kneza Koclja. Ime Ruginesdorf je nemški prevod slovenskega imena "rženo polje". To ime se je do danes ohranilo v imenu trga Veržej, del Murskega polja se je še v 19. stoletju imenoval Veržensko polje, kar prihaja iz "v rženem polju". Po letu 1057. omenjajo listine to področje kot Lutenwerde. Leta 1242. iz listin izvemo, da je deželni štajerski vojvoda Friedrik Bamberški imel takrat v zakupu "otok, ki se imenuje Lutenwerde, z gradom in z vsem, kar je k temu spadalo". Reke Mura, Ščavnica in Murica so namreč takrat po Murskem polju res tvorile otoke.

 

 

Ljutomer

 

Naš današnji Ljutomer se leta 1249. imenuje Lutenberg, leta 1283. Lotenberg, okoli leta 1300. Lutenperch, leta 1307. Lutenberg, leta 1431. Lutemberg itd. Najdemo tudi oblike leta 1242. Lutenwerde, leta 1293. "die Insel Lutenwerd, okoli leta 1310. Luotenwerdt. Oblika Lutenwerd označuje vedno le grad in trg, oblika Lutenwerde celo spodnje Mursko polje še pozno v XV. stoletje.

 

Izvor imena Ljutomer ni jasen: od Trstenjakovih "Ljuta brda" po plemenu Ljutomerikov - hrvaškega plemena, po osebnem imenu Ljutomir, latinske besede lutum - blato, po osebnem imenu Lot ali Lut, po fevdalcih s priimkom Liut, Liuto, Liazo itd.

 

Današnje ime je Ljutomeru dal Stanko Vraz. Narodno ime je Lotmerk, njegovi prebivalci so lotmeržanari. Okoli leta  1265. je bil Ljutomer že trg z lastnim sodiščem.

 

Kot trg je dobil Ljutomer že zelo zgodaj svoj grb, verjetno v 15. stoletju. Prvotni grb je bil srebrn ščit, v katerem je po trati dirkajoči konj enorog, v levem gornjem kotu so bili trije rdeči križci. Pozneje so dodali  še zmaja, pred katerim se konj visoko vzpenja.

 

 

Dolnji grad

 

Dolnji grad

Kake pol ure hoda od Ljutomera proti jugovzhodu stoji na precej strmem, nekoč s trto obraslem griču obširno enonadstropno poslopje, ki gleda nekako ponosno, kakor bi se zavedalo nekdanje slave in moči, na kmečke hiše ob svojem vznožju. Pod gričem stoji vas Podgradje s cerkvico sv. Ane. Sedanje grajsko poslopje pa ni staro, postavljeno je šele v letih 1859 do 1862. Prvotni grad, ki je naslikan v Vicherjevi zbirki štajerskih gradov in mest in še prej, leta 1601., je bil še veliko večji in veličastnejši. A odkar je prešel Dolnji grad v last braneških gospodov, je začel bolj in bolj razpadati, ker ga ni nihče popravljal; kar ni razpadlo, je uničil požar.

 

Dolnji grad je zibelka mesta Ljutomera, imenoval se je Oberluttenberg (Gornji Ljutomer), slovensko ljudstvo pa mu je dalo ime Dolnji grad za razliko od gradu Braneka, ki stoji višje od Ljutomera in ga imenujejo Gornji grad.

 

 

Gornji grad

 

Prvič se grad omenja leta 1242. kot last Babenberžanov. Pozneje je prešel v last češkega kralja Otokarja, zatem v last Habzburžanov. Takrat je bil trg Ljutomer pod varstvom grajskega grofa z Dolnjega gradu. Grad je večkrat menjal lastnike. Sredi XVI. stoletja so bili lastniki hrvaški plemiči Zrinjski, s poroko je prešel grad v last hrvaških plemičev Alapićev. Gašpar Alapić je leta 1573. premagal pri Stubici vodjo kmečkega upora Matijo Gubca. Alapiči so bili dedni sorodniki z grofom Erdedyem, leta 1600. poveljnikom uskokov v Žumbergu. Z dednimi pogodbami so bili lastniki gradu poleg Alapićev še Frankopani. Med zadnjimi lastniki gradu so bili grofje Draškovići, lastniki gradu Trakoščan. Zadnji lastnik gradu je bil baron Mauerburg, ki je grad združil z Branekom. In čim bolj se je razvijal Branek ter širil svojo last in oblast, tembolj je propadal Dolnji grad, dokler se grad ni podrl in z njim zadnji ostanki nekdanje slave.

 

Slamnjak - Grizovčak

Slamnjak se imenuje le hrib, a se je ime preneslo na vso vas. V nemškem jeziku se hrib in vas imenujeta Kummersberg, slovenski prebivalci pa poznajo le Kumersko grabo, malo ob vznožju Slamnjaka, veliko pa v Grizovčaku. Ime Slamnjak ne gre izvajati od slame, marveč od besede slom - sleme. Precej močvirni dol, poln komarjev pa je dobil ime Komarska graba, iz česar so Nemci naredili svoj Kummer ter ime prenesli na breg - Kummersberg. Grezovčak naj bi bil nekoč Kresovčak po kresih, ki so jih nekoč kurili, verjetno za opozorilo pred prihajajočimi Turki. Lambergov breg se imenuje po lastniku grofu Lambergu, Železne dveri po železnih vratih na neki kleti, Cuber po nekdanjem lastniku, Abtov zid po zidanici admonskih opatov, Židovsko bukovje po gomilah, Pekel po premogu.

 

Podgradje

Podgradje je mala vas, ki se je razvila ob vznožju nekdanjega gradu, naselje je sorazmerno mlado. Ob vznožju strmega hriba, na katerem se od starodavnih časov dviga Dolnji ali Ljutomerski grad, stoji cerkvica posvečena sv. Ani. Prvikrat se cerkvica omenja kot ljutomerska podružnica leta 1545. leta. Sprva je bila posvečena Vnebovzetju, a v drugi polovici 18. stoletja so jo začeli imenovati kapelica sv. Ane, kakor ljudje pripovedujejo zaradi neke slike, ki so jo tam našli in jo postavili na oltar.

 

 

Praznik sv. Ane pred cerkvijo na Podgradju, novi zvonovi

Bučečovci

Ime Bučečovci izhaja iz besede volk, po murskopoljskem izgovoru vuk. Pod vplivom nemškega izgovarjanja so Slovenci iz Vučečovec napravili Bučečovce, a so Nemci ohranili prvoten -v. Leta 1445. se vas imenuje Wolftschiez in je imela takrat 22 hiš. Leta 1480. se vas že imenuje Wolftschezophen in leta 1500. Wolfzizophen. V Otokarskem urbarju se omenja župan Volčin, ki je bil iz te vasi in je po njem ali katerem od njegovih prednikov vas dobila ime.

 

Iz Bučečovec je bila naša babica Uršula Kosi. Sestra Uršule Kosi se je poročila s sosedom Žitkom. Hiši Kosejevih in Žitkovih sta še ohranjeni, stojita na koncu vasi.

 

Stročja vas

 

 

Kapela v Stročji vasi, pred njo Marica Lipovec

Stročja vas leži pod hribom Lipnjak in Podhamer ob okrajni cesti, ki vodi iz Ljutomera v Središče. Pri kapeli v vasi križa to cesto druga cesto v Pristavo in Podgradje. To kapelo, posvečeno sv. Trojici, so postavili leta 1866. na mestu starega trioglatega zidanega stebra. Pri kopanju temeljev so izkopali mnogo človeških kosti, najbrž je bilo tu pokopališče za kužne mrliče, ker so enake stebre navadno stavili na taka grobišča. A ljudsko izročilo pravi, da so tu pokopali 60 krucov (križarji, roparji iz Madžarske), po drugih podatkih je tu pokopanih celo 300 krucov po bitki pri Ljutomeru leta 1704, ko so bili kruci premagani.

 

v Stročji vasi so kruci takrat odgnali 39 konj, 94 govedi, 154 svinj, 41 rojev, slanine, svinjskega mesa in zabele za 360 goldinarjev, moke, sočivja in zrnja 914 korcev, 13 štrtinjakov vina in kisa, obleke, usnja, preje z vsem kar je  zgorelo, za 580 goldinarjev, 128 vozov sena in otave, itd. Očitno je bila vas zelo bogata.

 

Iz Stročje vasi je bila družina našega deda - Kosejevi.  V Stročji vasi je imela posestvo Ema Zemljič mati Marice Zemljič soproge Janka Lipovca.

 

 

  

Domačija Marice Zemljič Lipovec v Stročji vasi

 

Od kapele proti vzhodu ob obeh straneh ceste se vrstijo bogate zidane hiše, katerih temelji so večinoma iz kamenja ruševin Dolnjega gradu. Veliko zidano hišo št. 48 s hodnikom na cesto so po izročilo postavili leta 1812, zidarji in težaki so baje delali zastonj, le da so hrano dobili, ker je bila takrat lakota.

 

Pred letom 1848. so bili v okolici Stročje vasi velikanski hrastovi gozdovi, kamor so domači in sosednji kmetje gonili svinje v žir. Leta 1874. je skoraj celo vas uničil požar. Za grb imajo v Stročji vasi pleten čebelni panj, ker so tu nekoč gojili čebelarstvo.

 

 

 

 

Pomniki Lipovčevih

 

 

Pisana bota (Pieta)

 

Leta 1911. je dal Matija Lipovec postaviti na križišču dveh poti pod Jeruzalemom steber iz dveh baje starih rimskih kamnov z napisi, nad njim pa je kip Pieta. Spodaj na podstavku pa je razpoznavna letnica 1911. V stebru je vložena listina družine Lipovec.

 

 

Pisana bota pod Jeruzalemom

 

 

 

V spominski listini, ki je dne 29. avgusta 1970. leta shranjena v stebru pomnika, ki se v ljudskem jeziku imenuje "Pisana bota, je opisana naša družina Lipovec:

 

Pisana bota ob cesti v Slamnjak je stebrasto znamenje, sestavljeno iz dveh rimskih stebrov. V nastavku (hišici) je lesen kip Marije sedmih žalosti (Pieta). Spomenik je bil postavljen leta 1911. tako, da so uporabili dva stara rimska stebra, ki sta ležala na mestu, kjer stoji danes znamenje. Marijin kip so naročili na Tirolskem pri rezbarju umetniku. Na peščenih kamnih, ki tvorita steber, so bili nekdaj rimski napisi, ki so jih ob postavitvi zbrisali, kolikor so še ostali. Ko so steber ometali s cementno malto, so vtisnili letnico 1911. Steber je znotraj votel in je bilo zato mogoče vanj postaviti to sporočilo.

 

Spomenik je leta 1911. dal postaviti in kip naročil Matjaž (Mathias) Lipovec (rojen leta 1847., umrl leta 1918.) posestnik in takrat župan občine Slamnjak (naselje Podgradje in Slamnjak) skupaj z ženo Barbaro, roj. Makoter (rojena leta 1846., umrla leta 1918.) in sinom Ignacom Lipovcem (rojen 26. VII. 1883., ubit od okupatorja dne 9. XII. 1944.) in ženo Uršiko, roj Kosi (rojena leta 1891., umrla leta 1943.).

 

 

Viničarska knjižica delavca viničarja pri Tomažu Lipovcu na Slamnjaku iz leta 1911.

Družina je imela vinograd s hišo v Ilovcu. Znamenje je blagoslovil Andrej Lovrec, ljutomerski župnik. Po blagoslovitvi so bili gostje na večerji pri družini Lipovec na Podgradju. Matjaž in Ignac sta pri večerji igrala na žvegle, ki so bile takrat pri Lipovčevih družinski glasbeni instrument. To smo zabeležili po pričevanju Ante Trstenjaka, akademskega slikarja, ki se dogodka dobro spominja.

 

Znamenje je dal obnoviti leta 1922. Franček Trstenjak, posestnik v Slamnjaku, ker se je v prvi svetovni vojni zaobljubil za obnovo, če bi se živ vrnil z vojske. Kip je obnovil njegov sin zgledni akademski slikar Ante Trstenjak (rojen 1894.), ko je dovršil srednjo tehnično šolo, oddelek za umetnost v Gradcu. Marijin kip je ponovno poslikal leta 1934. slikar in pleskar Peter Klobasa s Podgradja.

 

Proti koncu druge svetovne vojne je bilo znamenje poškodovano, šipe so bile razbite in krogle so na treh mestih prebile streho hišice na znamenju.

 

Dne 9. 12. 1944. so Kozaki pred hišo ubili Ignaca Lipovca, hišo na Podgradju pa zažgali. Vsi domači so bili od okupatorja izseljeni leta 1941. ali so morali zapustiti dom:

 

Janko (roj. 20. XII. 1910.) z ženo Marico, roj. Zemljič (roj. 7. XII. 1912. v Štajngrovi), s sinom Jankom (roj. 20. VI. 1938.) in Rožico Marijo (roj. 6. VI. 1941., umrla v Valjevski Kamenici, Srbija 1. XI. 1941.), v Srbijo,

 

Ignac (roj. 23. XII. 1911.) skupaj z Marijo, roj. Trstenjak v Srbijo in pozneje na Hrvaško,

 

Bogomir (roj. 15. XI. 1921.) v Srbijo,

 

Milan (roj. 1. VII. 1927.) je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko,

 

Marica (roj. 23. VII. 1917) in Danica (roj. (. X. 1930.) v Medžimurje (takrat Madžarska),

 

Franjo (roj. 3. XI. 1913.) je takrat živel v Kamniku.

 

Znamenje PISANA BOTA so leta 1970. dali obnoviti v spomin na pokojne Ignaca in Uršulo Lipovec in Franja Lipovca vsi domači.

 

V Mariboru, dne 29. avgusta 1970.

 

 

Težko je odgovoriti odkod izvira ime Pisana bota. Najbližje je verjetno  tolmačenje, da beseda bota prihaja od besede obok (volt - bolt - bota). Steber bi torej naj bil ostanek razvalin neke večje stavbe z oboki, najverjetneje  razvalin Dolnjega gradu in torej ne bi izviral iz rimskih časov kot pripovedujejo nekateri domačini. Beseda "pisana" pomeni poslikana (na pr. pisanica - poslikano jajce).

 

Lipovčev križ

Lipovčev križ je stal pred in nekaj let po drugi svetovni vojni v Trstenjakovem vinogradu v Ilovcih. Križ je dal napraviti lastnik vinograda Matija Lipovec po prvi svetovni vojni. Po drugi svetovni vojni so križ neznanci izruvali in ga zavrgli. Pokojni ljudski umetnik Ignac Lipovec je nato križ obnovil in sedaj visi na njegovi hiši v Slamnjaku.

 

Lipovčev (Babičev) križ

Ob cesti, ki pelje iz Podgradja v Slamnjak, stoji kot nekakšen mejnik med Podgradjem in Slamnjakom leseni križ. Prvič se omenja križ na tem mestu že leta 1817. kot Lipovčev križ, po takratnem lastniku Antonu Lipovcu. Sedanji križ so verjetno blagoslovili v letu 1889. Po letu 1921., ko se je na Lipovčevo posestvo priženil Mirko Babič st., se je staro ime Lipovčev križ  kmalu pozabilo in ustalilo se je novo - Babičev križ.

 

 

Srečanje družine Lipovec na Podgradju leta 1996

Spominska plošča Ignacu Lipovcu

Na današnji hiši Lipovčevih na Podgradju je bila dne 22. VII. 1975. ob tridesetletnici osvoboditve vgrajena spominska plošča v spomin tragičnim dogodkom pred domačijo dne 9. decembra 1944. leta, ko je bil ubit naš oče, ded in praded Ignac Lipovec, padla v boju s Kozaki partizan Alojz Vrbnjak - Jurek in partizan Dušan nepoznanega priimka, domačija pa bila požgana. V spomin na te tragične dogodke je ljudski umetnik slikar in kipar Ignac Lipovec, sin Ignaca na pročelje novozgrajene hiše izdelal večjo fresko.

 

 

 

Spominska plošča padlim pri hiši 1944.

 

 

Spominska freska na obnovljeni hiši Lipovčevih na Podgradju, spodaj v krogu krušni grb Lipovčevih - rovaš. Fresko izdelal ljudski umetnik Ignac - Nacek Lipovec.

 

 

 

Odlikovanje Janku Lipovcu st. - Zasluge za narod z zlatim vencem

 

 

Obnovljeno znamenje pomnik Matjaža Lipovca iz leta 1911. (Internet - Google)

 

 

 

 

Vsebina

 

Poreklo rodu Lipovec                                                    str.  1 

Od kod so prišli naši predniki                                       str.  7

Pesem o banu Ivanu Šimuniću                                    str. 29

Lipovci naši predniki na področju Ljutomera             str. 33

Družinsko drevo Lipovcev s Podgradja                       str. 33

Spomini Janka Lipovca st.                                           str. 41

        Spomini na dedeka in babico                               str. 42

        Spomini na očeta in mater                                   str. 42

        Spomini na otroštvo                                             str. 50  

        Izgubljena Kronika Podgradja                            str. 53

        Grb Podgradja  - rovaš                                        str. 51

        Domači slavnostni kruh - bosman                      str. 53                     

        Ignac Lipovec - zbiratelj ljudskih pesmi             str. 53

        Lipovci naši sorodniki drugod                            str. 52

Druga svetovna vojna                                                  str. 57

        Dogodki v Ljutomeru pred napadom Nemčije   str. 57

        Kulturbund                                                          str. 58

        Dogodki po 6. aprilu 1941                                   str. 60

        V Srbijo                                                                str. 67

        V Beograd                                                            str. 71

Tragedija na Podgradju                                              str. 72

Priloga - Pisma domačih                                            str. 79

Kraji,  v katerih so bivali Lipovci                               str. 106

Pomniki Lipovčevih                                                   str. 112

Vsebina                                                                       str. 119